Anton Podbevšek

Življenje

Anton Podbevšek, ki velja za prvega slovenskega avantgardnega ustvarjalca in sploh za začetnika slovenskih zgodovinskih avantgard se je rodil 13. junija 1898 v Grmu pri Novem mestu. Gimnazijo je obiskoval skupaj z Miranom Jarcem in Leonom Štukljem, v mladosti pa je sodeloval tudi Božidarjem Jakcem, Franom Albrehtom, Marijem Kogojem, ki ga je včasih ob recitacijskih nastopih spremljal na klavirju (Podbevšek ga je ob takih priložnostih predstavil kot "človeka z rdečimi možgani"), in drugimi. Po lastnih besedah je v mladih letih napisal in sežgal več pesniških zbirk, v katerih je preizkušal tradicionalne forme, pa lastnih navedbah pa je ostal nekje pri baročni likovni pesmi, ki je očitno precej vplivala na njegovo kasnejše delo.

Prva Podbevškova ohranjena pesem (Hipoteza bolnega kraljeviča) je datirana na leto 1912, njegov prvi poskus objave kakšnega lastnega dela pa velja za začetek slovenskih zgodovinskih avantgard. Gre za cikel izrazito futurističnih pesmi Žolta pisma, ki jih je leta 1915 pesnik poslal v uredništvo Ljubljanskega zvona, takratni urednik, Janko Šlebinger, pa je objavo njegovega dela zavrnil in ga označil za "nesramno bagatelizacijo jezika" ter "zbirko rebusov" . Sam cikel je sestavljen iz kratkih dvodelnih pesmi, v katerih pesnik v prvem delu postavi tezo, v drugem pa jo zanika. Ključ ponudi v zadnji pesmi, ki je nekako dodana ciklu ("Beseda njegovih svetlih in žoltih pisem ki me je vsega pretresla pa je bila: skep... ti... ci... zem..."). Stilno so pesmi pod močnim vplivom futurizma (ki se je v kasnejših objavah celo nekoliko zmanjšal), saj se pesnik izogiba pretirani uporabi pridevnikov in izpušča celo predloge, verz je svoboden (pesmi so sicer rimane, a so rime prikrite in namenoma nelogične), pesnik si izmišlja nove besed, ki so včasih tudi nesmiselne, da bi zadostil namenoma izsiljeni rimi (npr. bičev – kričev, prsi – frzi, hori – mori). Cikel predstavlja pismo vojaka s fronte.

Prvo dejansko objavo je Podbevšek dočakal s pesmijo Nočna tragedija na Kaptolski ulici, ki je bila objavljena v zagrebški avantgardni reviji Plamen. Od leta 1916 je prirejal recitacijske nastope, na katerih je recitiral svoje pesmi, občasno pa ga je na klavirju spremljal prijatelj Marij Kogoj. Leta 1920 je z ostalimi novomeškimi kulturniki sodeloval pri t.i. Novomeški pomladi, kasneje pa je s svojim programom nastopil tudi v Ljubljani. Ob tej priložnosti je neko podjetje natisnilo in po mestu nalepilo plakate, promovirajoče njegov nastop – prvi primer takšnega oglaševanja pesniškega recitala pri nas. V začetku naslednjega leta je tudi že predložil rokopis pesniške zbirke Človek z bombami Jugoslovanski knjigarni, njen predstavnik, p. Angelik Tominc, pa je od njega v obliki pisma zahteval recenziji dveh literarnih kritikov. V pismu je izpostavil vprašanji, če se ne bo založba z izdajo te zbirke izpostavila posmehu in če je slovenski narod že pripravljen za razumevanje takšne poezije. Podbevšek je za recenzijo zaprosil dr. Jožo Lovrenčiča in dr. Alojzija Remca, in čeravno sta bili obe pozitivni, je Jugoslovanska knjigarna zavrnila natis zbirke, menda zato, ker je leta 1921 Podbevšek sprejel mesto urednika socialističnega glasila Naprej. Na tem mestu je potrebno izpostaviti dejstvo, da se Podbevšek v svojih pesmih nikdar ni politično angažiral, po političnem prepričanju pa je bil najprej anarhist, kasneje pa se je začel približevati socializmu.

Leta 1922 je začela izhajati revija Trije labodi, ki jo je Podbevšek urejal skupaj z Josipom Vidmarjem in Marijem Kogojem, glavni sodelavec pa je bil Božidar Jakac. Revija naj bi Podbevšku služila kot osrednja točka za izgradnjo lastne generacije, a se je že kmalu po izidu prve številke sprl z Vidmarjem, ki si je prizadeval za uveljavitev in objavljanje "čiste umetnosti", in izstopil iz uredništva ter ustanovil lastno revijo Rdeči pilot. Izšli sta dve številki, v njej pa so poleg Podbevška (ki je v reviji objavil nekaj člankov) objavljali še bodoča socialna realista Tone Seliškar in Angelo Cerkvenik ter Podbevškova bodoča žena, Štefanija Ravnikar. Leta 1925 v samozaložbi izide zbirka Človek z bombami. Natisnjena je v nenavadno velikem formatu, naslovne strani so rdeče, na njih pa so objavljene razne kritike na Podbevška, tudi izjava psihiatra dr. Alfreda Šerka, v kateri je avtorjeva dela primerjal z deli svojih pacientov. Po izidu zbirke je Podbevšek pesniško povsem utihnil (od leta 1919 ni bil napisal nobene nove pesmi) do konca šestdesetih let 20. stoletja, ko verjetno z nastopom slovenskih neoavantgardistov dobi nov zagon in znova začne pisati ter načrtuje poizdajo Človeka z bombami. S predstavitvijo svojega eseja O ekspresionizmu nastopi pred dijaki kranjske gimnazije, nastopi pa tudi na njemu posvečenem radijskem večeru, na katerem je odrecitiranih nekaj njegovih novih pesmi, ki pa na žalost niso bilo nikoli izdane. Glede poizdaje svoje pesniške zbirke si kasneje premisli, verjetno na prigovarjanje Josipa Vidmarja, ki se je kljub prvotnem pozitivnem mnenju kasneje izrekel proti avantgardizmu in se od njega oddaljil. Podbevšek je kasneje pasivno deloval na kulturnem področju: leta 1944 uredil in izdal izbor slovenske lirike, kasneje pa je kot član SAZU pisal eseje o slovenskih impresionističnih slikarjih. Umrl je 14. novembra 1981 v Ljubljani. Ponatis njegove pesniške zbirke je z uvodno študijo Denisa Poniža končno izšel leta 1991. S svojim delom je močno vplival na Srečka Kosovela in slovenske konstruktiviste, ki pa so se kasneje zavestno oddaljili od njega.

Delo

  • Človek z bombami, 1925
  • Ivan Grohar : tragedija slovenskega umetnika, 1937
  • Rihard Jakopič, 1941
  • Slovenska lirika : najlepše pesmi od Prešerna

do najnovejšega časa, 1944 (urednik)

Glej tudi