Hano (slon)

Hano
Hanno.baraballo.2.jpg
The Pope’s Elephant
Der Elefant des Papstes
Papežev slon.
Prvi nastop12. marec 1514
Ustvarjalec likaSilvio A. Bedini
UpodobilHano
Information
VzdevekPapežev slon
Druga imenaBeli slon
VrsteElephas
Spolmoški
Poklicples in druge spretnosti

Hano (Hanno ali Annone * okrog 1510 Cejlon – danes: Šrilanka, † 16. junij 1516 Rim) je bil bel udomačen slon doma z otoka Cejlona, last Leona X. in predmet obravnave v Bedinijevi knjigi The Pope's Elephant: An Elephant's Journey from Deep in India to the Heart of Rome.

Zgodovina

Giulio Romano (1499-1546) Risbe z rdečim svinčnikom za upodobitev slona Hana, ki jih hranijo v Oxfordu

Nenavadno okostje

Začelo se je nekega popoldneva 1962. Med pripravami na začetek Drugega vatikanskega vesoljnega cerkvenega zbora so hoteli posodobiti kotle za ogrevanje v vatikanskih belvederskih vrtovih; nekaj delavcev je takrat naletelo na veliko živalsko kost – ogromen zob – a poleg so ležali ostanki čeljusti. Mislili so – takrat je to bilo moderno – da so naleteli na dinozavra. Resničnost je bila drugačna: ostanki niso bili okameneli; tako je zadostoval bežen pregled varuha Vatikanske knjižnice, da je ugotovil, da gre za mnogo mlajšo žival – slona. Navdušenje je takoj splahnelo; kosti so sicer shranili, in na skrivnostno izkopanino pozabili.
Šele konec osemdesetih let 20. stoletja se je za zadevo začel zanimati arheolog Silvio Bedini, ameriški profesor na Smithsonian Institute v New Yorku, ko je raziskoval podzemne vatikanske predore in naletel na spravljene slonove kosti; to je vzburilo njegovo znanstveno radovednost in po temeljitem preučevanju 1997 izdal knjigo Papežev slon (The Pope’s Elephant), v kateri pojasnjuje skrivnost. Pokopani slon ni bil nihče drugi kot slavni Hano, najbolj priljubljena žival Leona X., ki je po nedolžnem in na svojo nesrečo postal simbol podkupovanja, lahkoživosti in oblastiželjnosti takratnega papeškega dvora v začetku 16. stoletja.

Kraljevsko darilo

Kralj Manuel I. je potreboval papeževo naklonjenost za ohranitev osvojenih področil v Ameriki in Aziji. V znamenje podreditve cerkveni oblasti je poslal 1514 papežu bogat zaklad, ki ga je spremljalo 140 odličnikov in služabnikov: tkanine, brokati, zlati predmeti in dragulji. In potem, kot znamenje portugalske vseobsežnosti, cela vrsta nenavadnih živali: opice , papige , leopard i, perzijski konj in seveda najznamenitejše darilo – štirileten bel slon Hano (latinsko Annone). Slon Hano je bil torej najodličnejše kraljevsko darilo za kronanje Leona X.. [1]

Poleg debelokožca, ki ga je odlikovala bela barva, je kako leto pozneje portugalski kralj poslal papežu za njegov živalski vrt tudi tudi nosoroga, ki ga je naslikal Albrecht Dürer v znamenitem lesorezu; umetnik nikoli ni videl živali in jo je upodobil po podrobnem opisu očividcev.

Pravijo, da je portugalski kralj prejel dve živali v dar od kočinskega kralja; po drugih pa je kralj ukazal svojemu podkralju v Indiji Alfonsu, naj ju da ujeti in pripeljati.

Slovesen sprejem

Hano je dobil ime po znamenitem kartaginskem vrhovnem poveljniku Hanu. Ladja, ki je nosila Hana, je priplula iz Lizbone in izkrcala štiriletnega slona. Na poti do Rima se je kar trlo radovednežev, ki so za vsako ceno hoteli videti redkega trdokožca, ki je prvič stopil na italijanska tla celo tisočletje po propadu Rimskega cesarstva. Zgodovina beleži veliko škodo na pridelkih, v vinogradih, sadovnjakih in celo uničevanje vili n hiš, kjer so gledalci z naskokom zavzeli stopnice in okna, da bi dosegli čim boljše opazovlne točke. [2]

V Rim so končno prispeli 12. marca 1514. Vodili so ga v sprevodu po cestah glavnega mesta Papeške države med dvema kriloma navdušene množice skupaj z leopardoma, panterji, nekaj papigami, redkimi purani ter indijanskimi konji. Debelokožec je imel na grbi srebrno nosilnico v obliki graščine, ki je vsebovala skrinjo s kraljevskimi darovi; med drugimi oblačila okovana z biseri in dragulji, kakor tudi zlatnike skovane za to priložnost. V povorki so ga vodili po rimskih ulicah, med dvema kriloma navdušene množice, skupaj z leopardoma, panterjem, papigami, redkimi purani ter bogato okomotanimi indijskimi konji. [3]

Papež je pričakoval prihod dvora v Angelskem gradu; ko je enkrat prispel pred njegovo obličje, je Hano trikrat pokleknil v znamenje spoštovanja, podrgnil rilec po copatih; nato je, poslušajoč na mig svojega indijskega varuha, srknil vode iz golide in jo brizgnil ne le proti škrlatnikom, ampak tudi proti množici.
Ladja z nosorogom je pa doživela brodolom v zalivu Spezie 1516.

Rimsko življenje

V prvih časih so slona namestili v barko – na Belvedersko dvorišče, ki so ga ravno takrat gradili. Nato so ga prenesli v posebno stavbo med Bazilika svetega Petra, Vatikan in Apostolsko palačo, blizu trga Borgo Sant Angelo. Njegov prihod so opevale pesmi in uprizarjala umetnost. Pasquale Malaspina je napisal pesem o njem:

Elefante bianco (italijanski izvirnik)
Beli slon (slovenski prevod)

Nel Belvedere prima del grande Pastore
Venne condotto l'addestrato elefante
che danzava con tanta grazia e tanto amore
che difficilmente un uomo avrebbe potuto ballare meglio.

Na Belveder pred velikega Pastirja
So pripeljali izurjenega slona,
Ki pleše tako ljubko in spretno,
Da bi ga težko kak človek prekosil.

Takratni letopisci govorijo o njem kot o izredno bistroumni živali, ki se je pogostoma predstavljala s plesi, škopljenjem po občinstvu z rilce in različnimi norčijami.
Hano je postal ljubljenec papeškega dvora in bil glavna osebnost pri procesijah v mestu; čuval ga je protonotar Branconio. Pogosto so ga vodili naokrog po rimskih cestah; to je vzbujalo radovednost in občudovanje mimoidočih. Njegovo vzdrževanje je zneslo sto zlatnikov letno in ena od glavnih nalog dveh največjih umetnikov svoje dobe, Raffaela in Aretina, ki je to nenavadno žival zelo občudoval, je bila njeno varovanje.

Hano na papeškem dvoru

Posedovanje posebnih divjih živali v živalskem vrtu ni bilo po evropskih vladarskih hišah nič kaj nenavadnega. Papež Lev X. je bil vrh tega navajen, da je imel okrog sebe redke živali; njegov oče Lovrenc Veličastni se je v Florenci zabaval z živalsko razstavo in se je sploh rad ukvarjal z divjimi živalmi. Kot papež je uredil v Vatikanu mahjen živalski vrt, v katerem je držal poleg medveda in dveh dresiranih leopardov tudi radovednost zbujajočo žival: kameleončka. [4]
Hano je razveseljeval ne le papeža, ampak tudi ljudstvo. Papež je v skrbi za občasne javne slonove predstave poklical njegovega indijskega skrbnika in vaditelja Mahuta, da se priklonil in pokleknil, škropil okoli sebe z vodo, plesal po zvokih glasbe in izvajal vsakovrstne spretnosti. [5]. Slon je bil očitno usposobljen; ker je bil še mlad, mu je pomenil predragoceno kraljevsko darilo.
Da je papežu bil njegov debelokožec posebno všeč, se je izražalo v tem, da je dovolil vernikom, ki so ga trumoma obiskovali ob nedeljah, pogledati njegovo ohišje, kjer so lahko opazili, da se je z njim igral in sprejemal zverinino vdanostno nerodnost. [6] Ko si ga je papežev nečak Lorenzo 1514 hotel izposoditi za neko razstavo v Florenci, je stric to zavrnil, ker se je bal, da bi Hano ne mogel vzdržati dolgega potovanja brez zdravstvene škode. V svoji odklonitvi je Leon razložil, da se boji za slonove noge. Pomislil je sicer na izdelavo neke vrste čevljev, ki pa najbrž ne bi zadostovali za dolgo razdaljo. [7] To Levovo pismo je mojstrski zgled diplomatske zavrnitve.
Zabeležen je slavnostni sprevod za pesnika in dvorskega norca Baraballa, gaetskega opata, ki je bil pomembna osebnost na papeškem dvoru; s svojimi šaljivimi predelavami Petrarkovih verzov je redno spravljal v dobro voljo papeža in njegove goste, za kar je z veseljem prejemal priznanja. Ko je prispel v Rim, da bi prejel pesniški venec, je papež uporabil priložnost, da ga je kronal na hrupni veselici 27. septembra 1513 s posebnim obredom. Vrhunec je bil, ko so ga posadili na Hana in ga vodili okrog, kar je slon potrpežljivo prenašal, kar je množica sprejela z oglušujočim vpitjem; to je slona tako vznemirilo, da je vrgel jezdeca na tla na veliko zabavo zbrane množice. Pozneje je v zvezi s tem napisal Poli posmehljiv sonet; Barballa – ki ni bil niti mlad niti zdrav – je kmalu potem umrl. [8]
Pri nekem drugem slonovem nastopanju pa je prišlo do usodne nesreče. Giuliano de’ Medici se je 25. januarja 1515 poročil s Filiberto Savojsko, hčerko pokojnega Ludvika Francoskega in so ga marca pričakovali skupaj z njegovo soprogo. Za njegov sprejem ni bila le pot z zmagoslavnimi slavoloki okinčana, ampak so mu poslali velikansko krdelo plemičev, kakor tudi Hanota, ki je nosil stolp, v katerem so sedeli oboroženi možje. Pozdravni streli in hrumenje množice je slona prestrašilo in ko se je skušal obrniti, je stolp padel proti Tiberi, tja bežeči ljudje so prišli pod konjska kopita in nesreča je bila tu. Po uradnem poročilu je bilo trinajst mrtvih. [9]

Uspešno poslanstvo

Portugalski kralj, ki je vedel za papeževo zanimanje za redke in nenavadne zverine, je s svojim darilom dosegel Levovo naklonjenost. Poslanstvo je, zlasti po zaslugi svojega čudnega voditelja, doseglo popoln uspeh. Papež je izpolnil vse zahteve in prošnje kralja Manuela. Portugalski poslanci, dostojanstveniki in njihovi spremljevalci so dobili visoke časti in bogate darove. Papež je bil tako zadovoljen s svojim »posrednikom«, da je dovolil prosto vstopnino v vsa rimska gledališča za vse Portugalce za ves čas njihovega bivanja v Rimu. S to predpravico so se posluževali tudi mnogi Rimljani, ki so se predstavljali za »Portugalce«. In ne le pri gledaliških predstavah! Znamenit je postal izrek: “Oste io nun te pago gnente/ che so’ portoghese, nun se sente?” [10] Od tega dogodka rimsko ljudstvo imenuje »portugalce« tiste, ki vstopajo »gratis« tam, kjer bi morali plačati. [11]

Pogin in spomin

Berninijev načrt je uresničil njegov učenec Ferrata; postavljen je bil 11. julija 1667

1516 je nepričakovano umrl Leonov brat Giuliano; samega Leona pa je mučila vročina in ulje. Neki vedeževalni menih je njemu in njegovi živali napovedal skorajšnjo smrt. [12] Na začetku junija je Hano hudo zbolel; komaj je dihal in je imel krče. Papež Leon mu je poslal svojega osebnega zdravnika, ki je ugotovil angino zaradi dihalne stiske. Žival je trpela tudi za zaprtjem in zdravniki so po tedanji navadi začeli zdraviti z odvajalom, ki so mu primešali glede na slonovo velikost tudi velike količine zlata. Zdravljenje ni imelu učinkov, ampak je še povečalo pritisk na prebavila; žival je tako poginila 8. junija 1516 ob navzočnosti samega papeža. Slona so pokopali na Belvederskem trgu. [13]

Spomini

Skozi dve leti je torej Hano privlačeval množice na rimskih slovesnostih, povorkah in zabavah ter je bil izredno priljubljen. Za njim je ostalo več umetnin:

  1. Lev X. je zaprosil Rafaela, naj nariše slončka. Veliki slikar ni odšle osebno, ampak je poslal Romana, ki je z rdečim svinčnikom narisal štiri čudovite risbe, ki jih danes hranijo v Oxfordu. [14]
  2. Papež Lev X. je naročil pri Rafaelu slonovo zidno sliko v naravni velikosti pri vhodu v Vatikan, ki je propadla pri graditvi Berninijevega stebrišča za Trg sv. Petra.
  3. Danes si lahko ogledamo Hana v okrasih rimskih vil in palač, kakor na primer ob vhodu v Palazzo Massimo alle Colonne, na Romanovem vrtnem vodometu Medičejske vile – in drugod. [15]
  4. Leseni mozaik (intarzija, zlagalnica) na vratih med Stanza della Segnatura ter Stanza del Incendio del Borgo.
  5. Na tapesariji Češčenje Modrih, ki je del »novošolske« vrste slik v Stanza degli Arrazzi.
  6. Na dveh freskah v Rafaelovih sobanah v Apostolski palači.
  7. Berninijev slon na Minervinem trgu večinoma povezujejo s ljubkim Hanom. Čeprav je morebiti Berninija prevzela pojava papeškega slona, ga je nedvomno navdihnila rokopisna povest dominikanca Frančiška Colonna; to nejasno besedilo podrobno opisuje sanje glavnih oseb: ena od njih je slon, ki nosi na svojem hrbtu obelisk.
  8. Hanova smrt 1516 je pomenila hud udarec in pretres; po dneh zaprtja so mu dajali odvajalo pomešano s kilogramom zlatega prahu, kar ga je pravzaprav zastrupilo. Leon je bil tako potrt zaradi Hanove smrti, da ga je hotel pokopati pri svojem stanovanju v Vatikanu: pod Belvederskim dvoriščem. Ko so 1962 za Vatikansko knjižnico urejevali novo ogrevanje, so izkopali posamezne slonove kosti! [16]
  9. Barballovo pesniško polomijo je ovekovečil Rafaelo na dveh intarzijah na vratih med Stanza di Eliodoro ter Segnatura, a izvedel Giovanni da Udine (Janez Videmski)
  10. Za Vrtni vodomet pri Villa Madama na Monte Mario je napravil marmornato slonovo glavo z rilcem, ki škropi vodo, Sangallo Mlajši. [17]
  11. Končno tukaj, v metopi pod ložo Palazzo Baldassini v Rimu, upodobitev slona Hana (Annone-ja), ki je takoj po prihodu v Rim postal slaven; pogostoma so ga vodili po mestnih ulicah, da je vzbujal radovednost ni občudovanje na svojem mimohodu. [18]

Obelisk na rimskem trgu

V srcu Rima, ravno na hrbtu Panteona, se nahaja Minervin trg, zelo odličen in čeden tržič, ki čuva majhen umetniški dragulj velike vrednost, ki ga je uresničil Gian Lorenzo Bernini: znameniti obelisk povzdignjen na slončku je najslavnejši v celem mestu.
Ime trga iyvira od velikega poganskega templja posvečenega boginji Minervi, ki ga je postavil cesar Domicijan znotraj velikega stebrišča Septa Julia, ki ga je uresničl Julij Cezar. Na ta antični tempelj spominja tudi naslov tukaj stoječe cerkve, ki jo imenujejo ravno Santa Maria sopra Minerva, tj. Sveta Marija nad Minervo; njen nastanek sega v 8. stoletje. Okrog 1200 so cerkev razširili in napravili veličastno pročelje, ki so ga v 17. stoletju zamenjali z današnjim, preprostejšim.
Na tem rimskem trgu torej, na Piazza della Minerva stoji pred cerkvijo Santa Maria sopra Minerva , zadaj za Panteonom, zanimiv obelisk s slonom v podnožju, o katerem smo lahko oktobra 1958 v Storia Illustrata prebrali zanimivo razlago. [19]
Minervin trg je postal slaven prav po omenjenem obelisku, ki stoji na sredi; napravljen je iz rdečega granita, visok 5,47 m, ter je eden izmed dvajsetih ohranjenih obeliskov, ki so prispeli v Rim v cesarskem obdobju, ko je bil tudi Egipt le ena od rimskih pokrajin. Prvotno ga je postavil faraon Afrej [20] v Egiptu; hieroglifi vklesani na njem vsebujejo ime njega, skupaj z bogovoma Atum in Neit. V Rimu so ga najprej postavili blizu Iseo Campense, kjer je bil tudi gaj posvečnj egiptovski boginji Izidi. [21]
1667 je papež Aleksander VII. – ki je izhajal iz družine Chigi – hotel urediti in postaviti obelisk, ki so ga našli pred dvema letoma na dominikanskem vrtu blizu omenjene cerkve. Dominkanci so mu predstavili načrt, ki je predstavljal obelisk stoječ na osnovi s šestimi griči (simbol rodbine Chigi) in s psom v vsakem kotu [22]. Papež z načrtom ni bil zadovoljen in je zadevo zaupal Berniniju. Veliki kipar je v spomin na znamenitega Hana postavil za osnovo slona! Papež je odobril načrt, dominikanci pa so ugovarjali, češ da bo votel slon podlegel teži obeliska. Umetnik je vztrajal pri svojem in domošljavim patrom odgovoril s tem, da slon njihovemu samostanu in cerkvi kaže zadnjico.
Sam papež je tudi določil napise na stranicah podstavka. Eden od njih razlaga upodobitev slona:

Italijansko besedilo
Slovenski prevod

"Oh tu che vedi qui, portato da un Elefante (il più forte degli animali) i geroglifici del saggio Egitto, capisci l'avvertimento: c'è bisogno di una mente forte per sostenere la solida Conoscenza".

Oh ti, ki vidiš tukaj hieroglife pametnega Egipta, ki jih nosi slon (najmočnejša med živalmi), razumi opozorilo: potreben je močan razum, da more nositi temeljito vednost.

11. julija 1667 je Klemen IX. – dal postaviti omenjeni spomenik sredi Minervinega trga; izdelal ga je Berninijev učenec Ercole Ferrata [23]. Temu kiparskemu dragulju so Rimljani dali šaljivo in srčkano ime ‘’porcino della Minerva’’ [24], kar so sčasoma pretvorili v pulcino della Minerva [25] - kar pa seveda nima s slonom ničesar skupnega. Sam obelisk je torej visok 5,47 m, skupaj s slonom in podstavkom pa meri 12,69 m. [26] [27] [28] [29]

Spodbujevalec reformacije?

Neverjetno: morda je vsa ta dogodivščina s slonov pomagala prižgati iskro protestantovske reformacije. Papež Lev X. je bil znan po tem, da ima kar preveč čudaški papeški dvor, ki je med drugim vključeval redno odvijanje maškerade v Vatikanu. Začetniški protestantovski reformatorji so bili že tako jezni na katoliško Cerkev; dejstvo pa, da je papež sedaj imel posebnega ljubljenčka-slona iz Indije po imenu Hano, so gledali kot odličen kategzohen (v najvišji stopnji) zgled o tem, kako pokvarjeno je postalo papeštvo. Ravno leto dni po Hanovi smrti je Luter objavil svojih 95 tez. Neki zgodovinar piše, da je »Hano postavil osnovo za eno od prvih objavljenih kritik, ki so jih zoper papeštvo naslovili nemški Lutrovi privrženci. Neumnost, da bi jo človek komaj mogel verjeti! ref>"How Pope Leo X’s Pet Elephant Helped Spark the Reformation". Churchpop. 8. december 2015. Pridobljeno dne 12. maj 2016. </ref>

Začelo se je že ob slonovi na veliko obžalovani smrti, iz katere je pesnik Pietro Aretino črpal gradivo za svojo šaljivo veseloigro Poslednja volja in oporoka slona Hana, kjer se norčuje iz napak cerkvenih dostojanstvenikov vključno s papežem.
Ni pa čisto jasno, kaj se je dogajalo potem. Gotovo je, da so belega slona pokopali v Vatikanu. Zlobni jeziki so nato pravili, da so nekatere slonove kosti – podobno kot pri svetnikih – poslali v varstvo škofom in kardinalom širom Evrope. Hanova navzočnost na papeškem dvoru, zlasti pa papeževa naklonjenost do njega, sta že postali legendarni. Vtise so sodobniki pripovedovali naprej in so naleteli na ogorčenje v luteranskih krogih, ki so se v opravičevanje svojega ločevanja od katoliške Cerkve radi posluževali polemično-sovražnega govora – in Hanov napihnjen primer jim je prišel kot naročen. Cerkvi nenaklonjeni takratni zgodovinarji so zmedo še večali; tako na primer Guicciardini govori o dveh slonih namesto o enem. Pozneje so nanj vsi pozabili, dokler niso delavske rovnice po skoraj pol tisočletja zadele na njegove kosti. [30]


Slikovna zbirka

Sklici

  1. "L’elefante amato dal Papa seppellito sotto al Vaticano". Dario Ronzoni. 25. oktober 2015. Pridobljeno dne 12. maj 2016. 
  2. "La storia di Annone, elefantino de Roma". Riccardo. Pridobljeno dne 12. maj 2016. 
  3. "La triste storia di Annone, l’elefante bianco di Leone X". Cinzia Dal Maso. 23. november 2004. Pridobljeno dne 12. maj 2016. 
  4. S. Bedini. Der Elefant des Papstes. str. 107s. 
  5. S. Bedini. Der Elefant des Papstes. str. 111. 
  6. S. Bedini. Der Elefant des Papstes. str. 101s. 
  7. S. Bedini. Der Elefant des Papstes. str. 111s. 
  8. S. Bedini. Der Elefant des Papstes. str. 115-125. 
  9. S. Bedini. Der Elefant des Papstes. str. 135s. 
  10. “Oste io nun te pago gnente/ che so’ portoghese, nun se sente?” = “Tudi jaz ti ne bom nič plačal / ali se ne vidi, da sem Portugalec?”
  11. "La storia di Annone, elefantino de Roma". Riccardo. Pridobljeno dne 12. maj 2016. 
  12. S. Bedini. Der Elefant des Papstes. str. 170s. 
  13. S. Bedini. Der Elefant des Papstes. str. 176s. 
  14. "La storia di Annone, elefantino de Roma". Riccardo. Pridobljeno dne 12. maj 2016. 
  15. "Un elefante in Vaticano". Grayscale. 2014. Pridobljeno dne 12. maj 2016. 
  16. "The Pope's Elephant". Katie Farrar. 2013. Pridobljeno dne 16. maj 2016. 
  17. "Elefante, star alla corte di Leone X". Claudio Rendina. 5. november 2000. Pridobljeno dne 12. maj 2016. 
  18. "Un elefante in Vaticano". Itinera Barbarae. 2014. Pridobljeno dne 12. maj 2016. 
  19. C. Picchio: La trionfale ambasciata dell'elefante Annone v: L'Eco di Roccasecca n. 59 - Ciociari.com
  20. Afrej = Apries, hebrejsko Hofra; poznan je tudi kot Vahibre Haibre, grško Ουαφρης oziroma Vafres. On je kot staroegiptovski faraon in četrti vladar 26. saitske dinastije vladal 589-570 pr. Kr.
  21. "Piazza della Minerva e il suo Pulcino: la trasformazione del nome da Elefantino a Pulcino; ecco il perché!". Trips Tips. 16. april 2015. Pridobljeno dne 15. maj 2016. 
  22. pes je simbol dominikancev, po latinskem: ‘Domini canes’ = ‘Gospodovi psi’ – tj ‘čuvaji svete vere’
  23. Ercole Ferrata (1610-1686) je bil eden največjih baročnih kiparjev
  24. porcino della Minerva = Minervin prašiček
  25. pulcino della Minerva = Minervino pišče
  26. "Obelisco Minerveo". RomaSPQR.it. Pridobljeno dne 16. maj 2016. 
  27. "La trionfale ambasciata dell'elefante Annone". Indipendente Biciclette Elettriche, Pieghevoli e Utility. Pridobljeno dne 15. maj 2016. 
  28. "Che ci fa un elefante a Roma?". viaggimarilore. Pridobljeno dne 15. maj 2016. 
  29. "La storia di Annone, elefantino de Roma". Riccardo. Pridobljeno dne 12. maj 2016. 
  30. "L’elefante amato dal Papa seppellito sotto al Vaticano". Dario Ronzoni. 25. oktober 2015. Pridobljeno dne 12. maj 2016. 
  31. Kralj Emanuel I. Portugalski na svetlobnem drobnopisu v knjigi "Livro 1 de Além Douro" iz Leitura Nova (narisano okrog 1520).
  32. S. Bedini. Der Elefant des Papstes. str. 60. 66. 

Viri

(angleško)
  • Silvio A. Bedini: ‘’The Pope's Elephant: An Elephant's Journey from Deep in India to the Heart of Rome’’. Penguin Books, 302 str., New York-London 2000.
  • Robert Greene, The 48 Laws of Power, Viking Penguin, 1998, ISBN 0-14-028019-7
(italijansko)
(nemško)

Glej tudi

Zunanje povezave