John James Rickard Macleod

John James Rickard Macleod
J.J.R. Macleod ca. 1928.png  *
J.J.R. Macleod, ok. 1928
Rojstvo(1876-09-06)6. september 1876
Cluny, Perthshire, Škotska  *
Smrt16. marec 1935 (1935-03-16) (58 let)
Aberdeen, Škotska  *
NarodnostŠkot
Področjamedicina
Alma materUniverza v Aberdeenu
Poznan povlogi pri odkritju insulina
Pomembne nagradeNobelova nagrada za fiziologijo ali medicino (1923)

John James Rickard Macleod, FRS, škotski fiziolog in biokemik, nobelovec, * 6. september 1876, Cluny, Perthshire, Škotska, † 16. marec 1935, Aberdeen, Škotska.

Tekom svoje kariere se je posvečal številnim problemom v fiziologiji in biokemiji, najbolj pa je njegovo pozornost pritegnila presnova ogljikovih hidratov. Znan je predvsem po svoji vlogi pri odkritju in izolaciji insulina, za kar je leta 1923 skupaj s Frederickom Bantingom prejel Nobelovo nagrado za fiziologijo ali medicino.[1] Podelitev nagrade Macleodu je bila ena od bolj kontroverznih potez Nobelovega sklada v zgodovini podeljevanja Nobelovih nagrad, saj je bila njegova vloga pri odkritju po prepričanju mnogih (na čelu z Bantingom) zanemarljiva. Šele več desetletij po dogodkih mu je neodvisna revizija zgodbe priznala bistveno več zaslug, kot so mu jih pripisovali.

Življenje in delo

Rodil se je v vasi Cluny blizu kraja Dunkeld v osrednjem Škotskem kot sin duhovnika, častitljivega Roberta Macleoda. Kmalu po njegovem rojstvu je bil oče premeščen v Aberdeen, kjer se John šolal in kasneje vpisal študij medicine na tamkajšnji univerzi. Naziv doktorja medicine je dobil leta 1898. Štipendija mu je omogočila enoletno izpopolnjevanje na Univerzi v Leipzigu, po vrnitvi pa je dobil mesto demonstratorja medicine v medicinski šoli londonske bolnišnice, kjer je bil leta 1902 imenovan še za predavatelja biokemije. V tem času je izšlo njegovo prvo znanstveno delo, članek o vsebnosti fosforja v mišicah.

Leta 1903 je odšel v Združene države Amerike, kjer je postal profesor fiziologije na Univerzi Western Reserve v Clevelandu (danes Univerza Case Western Reserve) in tam deloval nadaljnjih 15 let. Med prvo svetovno vojno je opravljal različne vojne zadolžitve in bil del zimskega semestra 1916 tudi predavatelj fiziologije na McGillovi univerzi v kanadskem Montrealu, po vojni leta 1918 pa je odšel predavat fiziologijo na Univerzo v Torontu. Bil je direktor laboratorija za fiziologijo in pomočnik dekana medicinske fakultete. V tem času se je ukvarjal z raznovrstnimi problemi v fiziologiji in biokemiji - kemizmom povzročitelja tuberkuloze, vplivom elektrošokov na organizem, presnovo kreatinina, krvnim obtokom v možganih idr. Leta 1905 sta njegovo pozornost pritegnila presnova ogljikovih hidratov in sladkorna bolezen, o čemer je poleg številnih znanstvenih člankov napisal več monografij.

Frederick Banting in odkritje insulina

Konec leta 1920 je z njim stopil v stik mladi kanadski zdravnik Frederick Grant Banting, ki je prišel na idejo, da bi zdravil diabetes z ekstraktom odmrle trebušne slinavke. Macleod nad idejo ni bil navdušen, saj je za razliko od Bantinga dobro poznal predhodne propadle poskuse v tej smeri in je bil mnenja, da je pri uravnavanju koncentracije glukoze v krvi pomembnejša vloga živčevja. Kljub temu da Banting ni imel praktično nobenih izkušenj s fiziologijo, je sčasoma prepričal Macleoda, da mu odstopi prostor v laboratoriju, dokler bo na počitnicah na Škotskem. Macleod mu je dal na voljo laboratorij, poskusne živali in svojega študenta, Charlesa Besta, ki je delal v laboratoriju kot demonstrator. Poleg tega je svetoval pri načrtovanju projekta in uporabi analitskih tehnik ter asistiral pri operaciji prvega poskusnega psa. Med njegovo odsotnostjo je Macleodu in Bestu, ki sta se odlično ujela, uspel preboj - izolirala sta notranji izloček trebušne slinavke in z njim uspešno znižala nivo krvnega sladkorja pri drugem psu s kirurško odstranjeno trebušno slinavko.

Macleod je bil po vrnitvi presenečen nad njunim uspehom in je podvomil v rezultate. Impulzivni Banting je to vzel kot napad na njegovo integriteto. Resneje so se sprli, a je nazadnje sprejel Macleodovo navodilo, da so potrebne dodatne raziskave. Izboril pa je izboljšanje razmer in plačo za oba. Tudi nadaljnji poskusi so bili uspešni in trojica je začela predstavljati svoje delo na strokovnih srečanjih. Macleod je bil mnogo boljši in izkušenejši govorec in Banting je dobil vtis, da hoče prevzeti zasluge. Odkritje je bilo prvič v celoti objavljeno februarja 1922 v reviji The Journal of Laboratory and Clinical Medicine.[2] Kot avtorja sta bila podpisana le Banting in Best, Macleod pa je odklonil soavtorstvo. Kljub uspehu je ostala težava, kako dobiti dovolj velike količine ekstrakta za nadaljnje poskuse. Skupaj so se domislili ekstrakcije z alkoholom, ki se je izkazala za mnogo učinkovitejšo od prejšnjih metod, kar je prepričalo Macleoda, da je preusmeril vso dejavnost laboratorija v raziskave insulina in vključil še biokemika Jamesa Collipa za pomoč pri čiščenju ekstrakta.

Prvi klinični poskus na človeku je bil neuspešen. Poleg tega se je Banting počutil odrinjenega, ker zaradi pomanjkanja kvalifikacij ni mogel sodelovati in do zime 1922 je bil prepričan, da so se vsi Macleodovi sodelavci zarotili proti njemu. Hkrati je zaradi slabih odnosov z odhodom zagrozil še Collip in šele posredovanje sodelavcev, ki so spoznali potencial raziskav skupine, je pomirilo strasti. Januarja 1923 so izvedli prvi uspešni klinični poskus na diabetiku in kmalu še druge. Kljub temu, da so bili pod objave podpisani vsi sodelujoči, se je Banting počutil še bolj odrinjenega, saj je Macleod prevzel vso organizacijo kliničnih poskusov in pridobivanja večjih količin ekstrakta. Macleodovo predstavitev rezultatov na srečanju Združenja ameriških zdravnikov 3. maja 1922 v Washingtonu, ki se ga Banting in Best nista udeležila, so pospremile stoječe ovacije. Hkrati so demonstracije učinkovitosti novega zdravljenja pritegnile izjemno pozornost javnosti, saj so bile ozdravitve bolnikov (predvsem otrok), ki so bili do tedaj obsojeni na smrt, v očeh svojcev skoraj čudežne. Množično proizvodnjo je prevzelo farmacevtsko podjetje Eli Lilly & Co.

Poleti 1923 so se Macleod, Collip in Best lotili drugih raziskav, Banting pa je ostal v Torontu in počasi začel spreminjati zgodbo v svoj prid. Odnosi so se zaradi nasprotujočih si objav v medijih znova zaostrili in nazadnje je Banting začel trditi, da so vse zasluge njegove, Macleod pa da ga je ves čas samo oviral in je pravzaprav naredil samo to, da je pustil ključe od laboratorija ter odšel na dopust.

Kasnejša leta

Grob Macleoda in njegove žene na pokopališču v Aberdeenu

John Macleod se je leta 1928 vrnil na Škotsko in postal profesor fiziologije ter kasneje še dekan medicinske fakultete na Univerzi v Aberdeenu. Banting ga je naravnost sovražil in do konca nista več spregovorila.

Macleod se z insulinom ni več ukvarjal, ostal pa je aktiven kot raziskovalec, predavatelj in avtor. V zasebnem življenju se je ukvarjal z golfom, motorizmom in slikanjem. Poročen je bil z Mary W. McWalter. Umrl je leta 1935 v domačem Aberdeenu, po več letih borbe z artritisom; kljub bolečinam, za katerimi je trpel, je ostal vitalen skoraj do smrti - še leta 1933 je izvedel turnejo predavanj po ZDA, leta 1934 pa s soavtorji končal 7. izdajo svoje knjige Physiology and Biochemistry in Modern Medicine.

Po Bantingovi smrti v letalski nesreči leta 1941 je pričel Best s prijatelji razširjati Bantingovo verzijo zgodbe o odkritju in je v naslednjem desetletju v javnosti načrtno izničil prispevek Macleoda in Collipa. Šele v 1950. letih je prišlo do neodvisne strokovne revizije vseh plati zgodbe, ki je priznala zasluge vsem štirim. Macleodova javna podoba je bila pod vtisom Bantingove zgodbe še mnogo kasneje - še leta 1973 je izšel britanski televizijski film Comets Among the Stars, v katerem je bil lik Johna Macleoda izrazito temačen in odbijajoč.

Dela

John Macleod je bil plodovit pisec. Njegov prvi članek iz leta 1899 je bil na temo vsebnosti fosforja v mišicah, do konca kariere je bil podpisan kot avtor ali soavtor številnih člankov. Poleg teh je napisal enajst monografij, med njimi:

  • Practical Physiology (1903)
  • Recent Advances in Physiology (z Leonardom Hillom, 1905)
  • Diabetes: its Pathological Physiology (1913)
  • Physiology for dental students (z R.G. Pearceom, 1915)
  • Physiology and Biochemistry in Modern Medicine (1. izdaja 1918)
  • Insulin and its Use in Diabetes (z W. R. Campbellom, 1925)
  • Carbohydrate Metabolism and Insulin (1926)
  • The Fuel of life: Experimental Studies in Normal and Diabetic Animals (1928)

Priznanja

Že pred najpomembnejšim odkritjem je Macleod kot fiziolog užival precejšen ugled in je bil leta 1919 izvoljen za člana Kraljeve družbe Kanade, leta 1921 pa za predsednika Ameriškega fiziološkega društva. Po letu 1923 so se priznanja kar vrstila. Med drugim je bil izvoljen za člana Kraljeve družbe iz Londona, Kraljeve družbe iz Edinburgha, dopisnega člana Nemške akademije znanosti Leopoldina in častnega člana Medicinske akademije (Regia Accademia Medica) v Rimu.

Po njem se danes imenujeta avditorij centra za medicinske raziskave Univerze v Torontu in nagrada britanske dobrodelne organizacije Diabetes UK za bolnike, ki preživijo 70 let s to boleznijo.[3]

Nobelova nagrada

Praktično takoj po prvih uspehih kliničnih raziskav se je odzval tudi odbor za podelitev Nobelovih nagrad in jeseni leta 1923 sta Frederick Banting ter Macleod prejela Nobelovo nagrado za fiziologijo in medicino, kljub temu, da dolgoročnega pomena odkritja še ni bilo mogoče predvideti. Nominiral ju je danski fiziolog in nobelovec August Krogh, ki je pred tem obiskal Macleodov laboratorij in odnesel metodo na Dansko (imel je namreč diabetično ženo). Banting je pobesnel, saj je bil prepričan, da nagrado namesto Macleoda zasluži Best in je sprva ni hotel niti sprejeti. Naposled jo je vendarle sprejel, a je polovico svojega dela denarne nagrade odstopil Bestu. Macleod pa je zasluge priznal tudi Collipu in mu odstopil polovico svojega dela. Leta 1972 je tudi Nobelov sklad v uradnem pregledu zgodovine podelitev priznal, da je bila izpustitev Besta napaka.

Druga kontroverzna plat podelitve je dejstvo, da je odkritje ekstrakta trebušne slinavke, ki znižuje nivo glukoze v krvi, osem mesecev pred člankom Bantinga in Besta objavil romunski fiziolog Nicolae Paulescu. Poimenoval ga je pankrein. V svojem članku sta ga celo citirala, a sta napačno interpretirala njegove ugotovitve, domnevno zaradi napake v prevodu iz francoščine.[4] Šele mnogo let kasneje se je za pomoto opravičil Charles Best.[5]

Sklici in opombe

  1. "The Nobel Prize in Physiology or Medicine 1923". Nobelov sklad. Pridobljeno dne 20.3.2011. 
  2. Banting, Frederick G. in Best, Charles H. (1922). "The Internal Secretion of the Pancreas" (PDF). The Journal of Laboratory and Clinical Medicine 7 (5). 
  3. "John Macleod Medal (70 years)". Diabetes UK. Pridobljeno dne 31.3.2011. 
  4. Murray, Ian (1971). "Paulesco and the Isolation of Insulin". Journal of the History of Medicine and Allied Sciences 26 (2): 150–157. doi:10.1093/jhmas/XXVI.2.150. 
  5. Weber, Mark. "The Priority of N.C. Paulescu in the Discovery Of Insulin by Ion Pavel". The Journal of Historical Review 5 (1): 101–105. 

Viri