Partsko cesarstvo

شاهنشاهی پارت
Partsko cesarstvo
247 pr. n. št.–224
Partsko cesarstvo okoli leta 1 n. št.
Glavno mesto Asaak, Hekatompil, Amol, Ekbatana, Ktezifon, Susa, Mitridarkird-Nisa
Jeziki partski (uradni jezik), drugi srednjeiranski jeziki, aramejski
Religija zoroastrstvo
Vlada monarhija
Zgodovinsko obdobje klasična antika
 -  ustanovitev 247 pr. n. št.
 -  ukinitev 224
Danes del Zastava Irana Iran
Zastava {{{alias2}}} Irak
Zastava Sirije Sirija
Zastava Pakistana Pakistan
Zastava Afganistana Afganistan
Zastava {{{alias2}}} Turkmenistan

Partsko cesarstvo (perzijsko شاهنشاهی پارت‎, sodobno perzijsko اشکانیان, Aškāniān), poznano tudi kot Arsakidsko cesarstvo, antična iranska država, katere vladarji so se imeli za naslednike starega ahemenidskega Perzijskega cesarstva.[1]

Državo je leta 247 pr. n. št. ustanovil Arsak I. Partski,[2] poglavar iranskega plemena Parni, po osvojitvi takratne selevkidske satrapije Partije[3] v sedanjem severovzhodnem Iranu. Cesarstvo je zelo razširil Mitridat I. Partski, ki je osvojil Medijo in Mezopotamijo, v katerih so vladali Selevkidi. Partsko cesarstvo je na višku svoje moči obsegalo ozemlje od Evfrata na zahodu do vzhodnega Irana. Ležalo je ob svilni cesti med rimskim cesarstvom in Sredozemljem na zahodu in kitajskim cesarstvom Han na vzhodu in je kmalu postalo pomembno trgovsko središče.

Parti so v veliki meri sprejeli umetnost, arhitekturo, versko prepričanje in vladarske insignije svojega kulturno raznolikega cesarstva, v katerem so se regionalne kulture prepletale s perzijsko in grško kulturo. Arsakidi so v prvi polovici svoje vladavine privzeli elemente grške kulture, potem pa so začeli postopoma oživljati staro iransko izročilo. Vladarji so se naslavljali s "kralj kraljev", s čemer so želeli poudariti, da so nasledniki Ahemenidskega cesarstva. Od Ahemenidov so podedovali številne lokalne vazalne vladarje, ki jih je imenovala prejšnja centralna oblast, večino vladarjev pa so tvorili avtonomni satrapi. Partski dvor je imenoval samo manjše število satrapov, večinoma izven Irana. Te satrapije so bile manjše in manj vplivne od ahemenidskih. Po razširitvi oblasti so Arsakidi sedež centralne vlade preselili iz Nise v Turkmenistanu v Ktezifon na Tigrisu južno od sedanjega Bagdada, vendar so imeli tudi več drugih prestolnic.

Prvi partski nasprotniki so bili Selevkidi na zahodu in Skiti na vzhodu. Ko so Parti začeli širiti svoje cesarstvo proti zahodu, so izzvali konflikt z Armenskim kraljestvom in zatem z Rimsko republiko, ker so tako Parti kot Rimljani želeli iz armenskih kraljev narediti svoje vazale. Parti so leta 53 pr. n. št. prepričljivo porazili Marka Licinija Krasa v bitki pri Kari (Harran) in leta 40-39 pr. n. št. Rimljanom odvzeli ves Levant razen Tira. Mark Antonij je zato sprožil rimsko protiofenzivo in napadel Mezopotamijo. V rimsko-partskih vojnah, ki so ji sledile, je sodelovalo tudi več drugih rimskih cesarjev. Rimljani so v teh vojnah po večih poskusih osvojili mesti Selevkija in Ktezifon ob Tigrisu, vendar jih nikoli niso uspeli obdržati.

Bolj kot Rimljani so Partsko cesarstvo ogrožale pogoste državljanske vojne med kandidati za partski prestol. Partska moč je izhlapela, ko se je Arsakidom uprl Ardašir I., vladar Istahra v provinci Fars, in ubil cesarja Artabana V.. Ardašir je zatem ustanovil Sasanidsko dinastijo, ki je v Iranu vladala do muslimanskih osvajanja v 7. stoletju. Arsakidi so se obdržali kot Arsakidska dinastija v Armeniji.

Primarni partski viri, napisani v partskem, grškem in drugih jezikih, so v primerjavi s sasanidskimi in celo zgodnejšimi ahemenidskimi viri zelo skopi. Poleg razpršenih klinopisnih tablic, napisov na fragmentih lončenine, napisov na skalah, kovancev in redkih pergamentov je večina partske zgodovine poznana samo iz sekundarnih virov. Mednje spadajo predvsem grški in rimski, pa tudi kitajski zgodovinski spisi. Dragocen vir za razumevanje partske družbe in kulture, ki vsaj delno dopolnjujejo sicer redke pisne vire, so partske umetnine in obrtni izdelki.

Zgodovina

Začetki in ustanovitev cesarstva

Srebrna drahma Arsaka I. Partskega

Arsak I. Partski je bil pred ustanovitvijo svojega cesarstva poglavar srednjeazijaskega nomadskega iranskega plemena Parni iz plemenske zveze Dahi.[4] Parni so zelo verjetno govorili vzhodni iranski jezik in ne severozahodnega, katerega so ga takrat govorili v Partiji. [5] Partja je bila severovzhodna provinca najprej Ahemenidskega in zatem Selevkidskega cesarstva.[6] Parni so po osvojitvi regije za uradni dvorni jezik privzeli partski jezik, četudi so v cesarstvu govorili tudi srednje perzijski, aramejski, grški, babilonski, sogdijski in druge jezike.[7]

Zakaj so Arsakidi za prvo leto svoje vladavine retroaktivno izbrali prav leto 247 pr. n. št., še vedno ni znano. A.D.H. Bivar ugotavlja, da je to bilo leto, ko so morali Selevkidi oblast v Partiji prepustiti uporniškemu satrapu Andragoru. Arsak I. je torej začetek svojega vladanja pomaknil nazaj do trenutka, ko so Selevkidi izgubili oblast v Partiji.[8] Vesta Sarkhosh Curtis temu nasprotuje in trdi, da je Arsak tega leta postal poglavar plemena Parni,[9] Homa Katouzian[10] in Gene Ralph Garthwaite[11] pa trdita, da je Arsak tega leta osvojil Partijo in izgnal selevkidske oblastnike. Curtisova[9] in Maria Brosius[12] v nasprotju z njima trdita, da Arsakidi niso strmoglavili Andragora pred letom 238 pr. n. št..

Nejasno je tudi, kdo je bil neposredni naslednik Arsaka I.. Bivar[13] in Katouzian[10] menita, da je to bil njegov brat Tiridat I., katerega je leta 211 pr. n. nasledil njegov sin Artaban I., bolj poznan kot Arsak II.. Curtisova[14] in Brosiusova[15] trdita, da je bil njegov neposredni naslednik Arsak II.. Po mnenju prve je do zamenjave na prestolu prišlo leta 211 pr. n. št., po mnenju druge pa se je to zgodili leta 217 pr. n. št.. Bivar vztraja, da je bilo zadnje leto vladanja Mitridata I. leto 238 pr. n. št., ki je "prvi točen datum v v partski zgodovini".[16] Zaradi vseh teh in drugih razhajanj je Bivar zasnoval dve različni vladarski kronologiji, ki so ju zgodovinarji sprejeli.[17]

Partija (rumena), Selevkidsko cesarstvo (modro) in Rimska republika (purpurna) okoli leta 200 pr. n. št.

Nekateri partski kralji so kasneje trdili, da so potomci Ahemenidov. Nedavne numizmatiče raziskave in raziskave pisnih virov to možnost podpirajo, ker so tako ahemenidski kot partski kralji trpeli zaradi dedne nevrofibromatoze.[18]

Arsak je postopoma utrdil svoj položaj v Partiji in Hikarniji, pri čemer je izkoristil vdor egiptovskega vladarja Ptolemeja III. Evergeta (vladal 246–222 pr. n. št.) na selevkidsko ozemlje. Tretja sirska vojna, ki je trajala od 246 do 241 pr. n. št. je omogočila tudi upor Diodota I. Baktrijskega in ustanovitev Grško-baktrijskega kraljestva v Srednji Aziji.[12] Njegov naslednik Diodot II. je sklenil zavezništvo z Arsakidi proti Selevkidom, vendar je Selevk II. Kalinik (vladal 246–225 pr. n. št.) kljub temu postopoma izrinil Selevka iz Partije.[19] Arsak je nekaj časa preživel v izgnanstvu pri nomadskem plemenu Apasijakov in nato s protinapadom ponovno osvojil Partijo. Selevkov naslednik Antioh III. Veliki se na napad ni mogel takoj odzvati, ker je bila njegova vojska zaposlena z Molonovim upor v Mediji.[19]

Antioh III. je leta 210 ali 209 pr. n. št. sprožil obsežno vojaško ofenzivo za ponovno osvojitev Partije in Baktrije. Operacija mu ni uspela in se je končala z mirovnim sporazumom z Arsakom II.. Antioh je Arsaku odobril naslov kralja (grško basileos), Arsak pa je v zameno priznal Antioha za svojega vazalnega vladarja.[20] Zaradi naraščajoče rimske grožnje in poraza pri Magneziji leta 190 pr. n. št. Selevkidi niso bili več zmožni posegati v partske notranje zadeve.[20]

Friapatija Partskega (vladal 191-176 pr. n. št.) je nasledil Fraat I. (vladal 176-171 pr. n. št.). Med njegovim vladanjem se Selevkidi že niso več vmešavali v partske notranje zadeve.[21]

Širitev in utrditev države

Partsko cesarstvo
Podoba Mitridata I. Partskega na konju na reliefu Xong-e Ashdar v mestu Izeh v provinci Huzestan v jugozahodnem Iranu

Fraat I. je partsko državo razširil preko Aleksandrovih vrat in zasedel Apameo Regiano, katerih lokacija ni poznana.[22] Cesarstvo je še bolj razširil njegov brat in naslednik Mitridat I. (vladal približno 171-138 pr. n. št.),[15] katerega Katouzian primerja z ustanoviteljem Ahemenidskega cesarstva Kirom Velikim (umrl 530 pr. n. št.).[10]

Po smrti grško-baktrijskega kralja Diodota II. je Mitridatova vojska zesedla dve eparhiji njegovega naslednika Evkratida I. (vladal približno 170-145 pr. n. št.) in odnosi med državama so se pokvarili.[23] Mitridat je zatem svojo pozornost preusmeril proti Selevkidskemu cesarstvu, ki je bilo oslabljeno zaradi Timarhovega upora.[24] Napadel je Medijo in leta 148 ali 147 pr. n. št. zasedel Ekbatano. Mediji je sledila osvojitev Babilonije. Mitridat je leta 141 pr. n. št. v Selevkiji na Tigrisu prisostvoval uradni investituri in začel kovati svoj denar.[25] Po osvojitvah se je umaknil v Hikarnijo, njegova vojska pa je osvojila še kraljestvi Elimaido in Harakeno in zasedlo Suso.[25] Partsko ozemlje je v tistem času na vzhodu segalo vse do Inda.[26]

Prva prestolnica Partskega cesarstva je bil Hekatompil. Mitridat je svoje rezidence ustanovil tudi v Selevkiji, Ekbatani, Ktezifonu in novoustanovljenem Mitridatkirtu (Nisa v Turkmenistanu), kjer je zgradil kraljeve grobnice.[27] Glavna poletna rezidenca arsakidskih kraljev je postala Ekbatana.[28] Ktezifon je postal uradna prestolnica verjetno šele med vladanjem Gotarza I. (vladal približno 95-90 pr. n. št.).[29] Ktezifon je bil reprezentančno arsakidsko mesto, v katerem so potekala tudi uradna kronanja partskih kraljev.[30]

Selevkidi se zaradi upora generala Diodota Trifona v prestolnici Antiohiji leta 142 pr. n. št. niso mogli takoj maščevati osvajalskim Partom.[31] Ofenzivo proti njim je šele leta 140 pr. n. št. sprožil Demetrij II. Nikator, katerega so po začetnih uspehih Parti porazili in ujeli in odpeljali v Hikarnijo. Mitridat je v ujetništvu z njim ravnal zelo gostoljubno in ga nazadnje celo poročil s svojo hčerko Rodoguno.[32]

Drahma Mitridata I. Partskega

Demetrijev brat Antioh VII. Sidet (vladal 138-129 pr. n. št.) se je med Demetrijevo odsotnostjo poročil z njegovo ženo Kleopatro Teo in zasedel selevkidski prestol. Po zmagi nad Trifonom se je leta 130 pr. n. št. odpravil na velik vojni pohod proti Partom, da bi povrnil izgubljeno Mezopotamijo, v kateri je takrat vladal Fraat II. (vladal približno 138-128 pr. n. št.). Porazil je partskega generala Indata, porazu pa je sledia lokalna vstaja, v kateri je bil ubit partski guverner Babilonije. Antioh je osvojil Babilonijo in zasedel Suso[33] Po prodoru njegove vojske v Medijo, so Parti zaprosili za mir, ki ga je Antioh zavrnil. Od njih je zahteval, da mu vrnejo vsa osvojena ozemlja razen same Partije, plačajo velik davek in izpustijo Demetrija iz ujetništva. Fraat je Demetrija izpustil in ga poslal v Sirijo, druge zahteve pa je zavrnil.[34]

Spomladi leta 129 pr. n. št. so se Antiohu uprli Medijci. Njegova vojska, ki je čez zimo na podeželju izčrpala vse razpoložljive vire, je poskusila upor zadušiti. V Medijo je medtem vdrla glavnina partske vojske in ubila Antioha. Njegovo truplo so v srebrni krsti poslali nazaj v Sirijo. Antiohov sin Selevk je postal partski knez in je svojo hčerko poslal v Fraatov harem.[35]

Drahma Mitridata II. Partskega

Medtem ko so Parti ponovno osvajali izgubljena ozemlja na zahodu, se je na vzhodu pojavila nova grožnja. Leta 177-176 pr. n. št. je zveza nomadskih plemen Hsiongnu iz njihove domovine v sedanji kitajski pokrajini Gansu pregnala nomadske Juedžije.[36] Juedžiji so se umaknili na zahod v Baktrijo in od tam pregnali skitske Sake. Saki so bili prisiljeni na selitev proti zahodu in so vdrli preko severovzhodne meje Partskega cesarstva.[37] Mitridat se je zato po osvojitvi Mezopotamije umaknil v Hikarnijo.[38]

Nekaj Sakov je vstopilo v Fraatovo vojsko, da bi se vojskovalo proti Antiohu. Ker so prišli prepozno, da bi se aktivno vključili v spopade, je Fraat zavrnil izplačilo njihovih plač in Saki so se uprli. Fraat je poskušal upor zatreti s pomočjo prebeglih selevkidskih vojakov, vendar so se uprli tudi oni in se pridružili upornim Sakom.[39] Fraat II. je napadel združeno uporniško vojsko in v bitki z njimi padel.[40] Rimski zgodovinar Justin poroča, da je podobno usodo doživel tudi njegov naslednik Artaban I. (vladal približno 128–124 pr. n. št.) v boju z nomadi na vzhodu.[41] Vsa ozemlja, ki so jih osvojili Saki v Sistanu, je kasneje dobil nazaj Mitridat II. (vladal približno 124-90 pr. n. št.).[42]

Po umiku Selevkidov iz Mezopotamije je partski guverner Babilona Himer dobil ukaz, da osvoji Harakeno, v kateri je vladal selevkidski satrap Aspasin. Ko mu to ni uspelo, je Aspasin leta 127 pr. n. št. napadel Babilonijo in zasedel Selevkijo. Leta 122 pr. n. št. je Mitridat II. pregnal Aspasina iz Babilonije in iz harakenskih kraljev naredil svoje vazale.[43] Po osvojitvi Harakene je Mitridat II. razširil svojo oblast še bolj proti zahodu. Leta 113 pr. n. št. je zasedel Dura-Europos in se zapletel v spor z Armenskim kraljestvom.[44] Njegova vojska je leta 97 pr. n. št. premagala in odstavila armenskega kralja Artavazda I. in vzela njegovega sina Tigrana za talca. Tigran je kasneje postal armenski kralj Tigran II. Veliki (vladal 95-55 pr. n. št.).[45]

Kitajska svila iz Mavangduja, 2. stoletje pr. n. št; svila je bila najbolj prestižno blago, s katerim s Parti trgovali z zahodom[46]

Indo-partsko kraljestvo na ozemlju sedanjega Afganistana in Pakistana je v 1. stoletju pr. n. št. sklenilo zavezništvo s Partskim cesarstvom.[47] Bivar trdi, da sta se obe državi imeli za politično enakopravni.[48] Ko je grški filozof Apolonij iz Tijane leta 42 obiskal dvor Vardana I. Partskega (vladal 40-47 n. št.), je Vardan dal njegovi karavani spremstvo na potovanju v Indo-Partijo. Ko je Apolonij prispel v indo-partsko prestolnico Taksilo, je vodja karavane indijskemu uradniku prebral uradno Vardanovo pismo, napisano morda v partščini, in Apolonija so zelo gostoljubno sprejeli.[47]

Po smeli in uspešni diplomatski odpravi kitajskega diplomata Zhang Qiana v Srednjo Azijo med vladanjem cesarja Vuja Hanskega (vladal 141-87 pr. n. št.) je cesarstvo Han leta 121 pr. n. št. poslalo na dvor Mitridata II. svojo delegacijo. Kitajski ambasadorji so po svilni cesti vzpostavili uradne trgovinske stike s Partijo, niso pa sklenili zaželenega vojaškega zavezništva proti konfederaciji Šjongnu.[49] Partsko cesarstvo je z obdavčitvijo trgovine s svilo, ki je bila v Rimu najbolj cenjeno luksuzno blago, zelo obogatelo.[50] Zelo cenjeno kitajsko blago so bili tudi biseri. Kitajci so od Partov kupovali predvsem začimbe, dišave in sadje.[51] Parti so na kitajski dvor kot darila pošiljali tudi eksotične živali. Leta 87 n. št. je Pakor II. Partski poslal hanskemu cesarju Zhanu (vladal 75-88 n. št.) leve in perzijske gazele.[52] Parti so Rimljanom poleg svile prodajali tudi železo iz Indije, začimbe in fino usnje.[53] Karavane, ki so potovale skozi Partsko cesarstvo, so na Kitajsko včasih tovorile tudi zahodnoazijske in rimske luksuzne izdelke iz stekla.[54]

Rim in Armenija

Varnost partske vzhodne meje je v veliki meri zagotavljalo cesarstvo Jueži Kušan v severni Indiji,[55] zato so se partski vladarji od sredine 1. stoletja pr. n. št. dalje ukvarjali večinoma z varovanjem zahodne meje, predvsem meje z Rimsko republiko.[55] Leto dni po Mitridatovem podjarmljenju Armenije se je rimski prokonzul Kilikije Lucij Kornelij Sula na Evfratu sestal s partskim diplomatom Orobazom. Dogovorila sta se, da bo meja med Partijo in Rimom potekala po Evfratu.[56]

Drahma Oroda I. Partskega

Parti so leta 93 ali 92 pr. n. št. kljub dogovoru začeli vojno v Siriji proti plemenskemu poglavarju Laodike in njegovemu selevkidskemu zavezniku Antiohu X. Evzebu (vladal 95-92 pr. n. št.) in slednjega ubili.[57] Ko je eden od zadnjih selevkidskih monarhov, Demetrij III. Evcer, poskušal oblegati Berojo, sedanji Alep, je Partija mestu poslala vojaško pomoč in ga porazila.[57]

Po smrti Mitridata II. je v Babiloniji zavladal Gotarz I. (vladal 95-90 pr. n. št.), v Partiji pa Orod I. (vladal okoli 90-80 pr. n. št.).[58] Delitev oblasti je oslabila Partsko cesarstvo in omogočila Tigranu II. Armenskemu, da k svojo državi priključi partsko ozemlje v zahodni Mezopotamiji. Izgubljeno ozemlje je ostalo armensko vse do vladanja Sanatruka I. Partskega (vladal 78-71 pr. n. št.).[59] Po izbruhu tretje mitridatske vojne je Mitridat VI. Pontski (vladal 119-63 pr. n. št.), ki je bil sicer Tigranov zaveznik, zaprosil za pomoč Partijo. Sanatruk I. je prošnjo zavrnil.[60]

Ko je rimski poveljnik Lukul leta 69 pr. n. št. odšel na pohod proti armenski prestolnici Tigranokert, sta Mitridat VI. Pontski in Tigran II. zaprosila za pomoč Fraata III. Partskega (vladal 71-58 pr. n. št.). Fraat jima ni poslal pomoči, ampak je po padcu Tigranokerta potrdil Evfrat za mejo med Partijo in Rimom.[61]

Na armenski prestol je poskušal na silo priti Tigran Mlajši, sin Tigrana II. Armenskega. Ker mu uzurpacija oblasti ni uspela, je pobegnil k Fraatu III. in ga prepričal, naj napade armensko novo prestolnico Artaksarto, sedanji Artašat. Obleganje mesta je spodletelo in Tigran Mlajši je ponovno pobegnil, tokrat k rimskemu poveljniku Pompeju. Pompeju je obljubil, da ga bo kot vodnik peljal skozi Armenijo, ko je Tigran II. pristal na vazalni odnos z Rimom, pa so ga odpeljali v Rim za talca.[62] Fraat je zahteval, da ga izročijo njemu, vendar je Pompej njegovo zahtevo zavrnil. Fraat je iz maščevanja napadel Kordueno, od koder ga je po vojaški ali diplomatski poti pregnal rimski konzul Lucij Afranij.[63]

Leta 57 pr. n. št. sta Orod II. in Mitridat III. umorila svojega očeta Fraata III. in se zatem sprla. Orod je Mitridata prisilil na beg iz Medije v rimsko Sirijo,[64] kjer je dobil podporo rimskega prokonzula Avla Gambina. Gambin je z vojsko odšel proti Evfratu, vendar se je moral zaradi upora proti Ptolemeju XII. Avletu v Egiptu vrniti.[65] Mitridatu je tudi brez rimske pomoči uspelo osvojiti Babilonijo, kjer je vladal do leta 54 pr. n. št., ko je Orodov general osvojil Selevkijo in ga usmrtil.[66]

Mark Licinij Kras

Leta 53 pr. n. št. je eden od triumvirov in takratni prokonzul Sirije Mark Licinij Kras napadel Partijo, da bi (prepozno) podprl Mitridata.[67] Ko je njegova vojska je odkorakala proti Kari, sedanjemu Harranu, je Orod II. napadel Armenijo in presekal rimske povezave z zaveznikom Artavazdom II. Armenskim (vladal 53-34 pr. n. št.). Orod je Artavazda prisilil v poroko med kronskim princem Pakorjem I. Partskim in Artavazdovo sestro.[68]

Proti Krasu je nato z vojsko skoraj samih konjenikov odjezdil general Surena.[69] Rimska armada, v kateri je bilo sedem rimskih legij in pomožnih enot, v katerih so bili tudi galski konjeniki in lahka pehota, je bila približno štirikrat močnejša od Surenovih 1.000 oklepljenih konjenikov, oboroženih s sulicami, in 9.000 konjeniških lokostrelcev.[70] Surenovo vojsko je spremljevalna karavana s skoraj tisoč kamelami stalno oskrbovala s puščicami.[70] Njegovi konjeniki so uporabljali taktiko "partskega udara" - lažnega umika z bojišča in hitrega protinapada, ki je zahtevala izjemno izurjenost lokostrelcev. Lokostrelci, oboroženi s težkimi sestavljenimi loki, so na odprti ravnini popolnoma uničili Krasovo pehoto.[71] Rimljani so imeli približno 20.000 mrtvih in 10.000 ujetih vojakov, približno 10.000 pa jih je pobegnilo. Med ubežniki je bil tudi Kras.[72] Surena ga je na čelu svoje vojske zasledoval in mu ponudil pogajanja, ki jih je Kras sprejel. Med pripravami na pogajanja je bil Kras ubit.[73]

Krasov poraz v bitki pri Kari, ki je bil eden od najhujših v rimski zgodovini,[57] je tako utrdil ugled Partskega cesarstva, da so ga začeli primerjati z Rimsko republiko.[74] Surena je po bitki z vsem spremstvom, vojnimi ujetniki in bogatim plenom odšel proti 700 km oddaljeni Selevkiji, kjer so proslavili njegovo zmago. Orod se je zaradi Surenovih sposobnosti zbal za svoj prestol, zato ga je kmalu zatem usmrtil.[57]

Rimska aurea s portretoma Marka Antonija (levo) in Oktavijana (desno), skovana leta 41 pr. n. št. v počastitev obletnice ustanovitve drugega triumvirata Oktavijana, Marka Antonija in Marka Emilija Lepida leta 43 pr. n. št.

Zmaga nad Krasom je Parte ohrabrila, zato so poskušali osvojiti rimska ozemlja v zahodni Aziji.[75] Kronski princ Pakor I. in njegov general Osak sta napadla Sirijo in leta 51 pr. n. št. prodrla do Antiohije, kjer ju je zaustavil Gaj Kasij Longin in iz zasede ubil Osaka.[76]

V Pompejevi državljanski vojni proti Juliju Cezarju so Parti stopili na Pompejevo stran in poslali svoje vojake na pomoč proticezarski koaliciji v bitki pri Filipih leta 42 pr n. št..[77] General Kvint Labien, ki je bil lojalen Kasiju in Brutu, se je leta 40 pr. n. št. na partski strani vojskoval proti drugemu triumviratu in naslednje leto skupaj s Pakorjem I. napadel Sirijo.[78] Triumvir Mark Antonij ni mogel osebno voditi rimske obrambe pred Parti, ker je odšel v Italijo, da bi zbral vojsko za spopad s svojim tekmecem Oktavijanom.[79]

Ko je Pakorjeva vojska zasedla Sirijo, se je Labien odcepil od glavnine partske vojske in napadel Malo Azijo, Pakor in njegov general Barzafarn pa sta medtem napadla rimski Levant.[78] Zavzela sta vsa naselja ob sredozemski obali do Ptolemaja, sedanje Akre v Izraelu, razen Tira.[80] V Judeji sta s pomočjo svojega judovskega zaveznika Antigona porazila prorimske judovske sile velikega duhovnika Hirkana II., Fazaela in Heroda Velikega. Herod je pobegnil v svojo trdnjavo Masado,[78] njegov prestol pa je zasedel Antigon kot Antigon II. Matatija (vladal 40–37 pr. n. št.).

Rimljani so v protiofenzivi Parte kmalu izgnali iz Levanta. Nekdanji Antonijev častnik Publij Ventidij Bas je leta 39 pr. n. št. porazil Labiena v bitki v Kilikijskih vratih in ga nato usmrtil.[81] Kmalu zatem je Ventidij v bitki na Amanskem prelazu v Siriji porazil tudi partsko vojsko pod poveljstvom generala Farnapata[81] in Pakor I. se je moral za nekaj časa umakniti iz Sirije. Ko se je spomladi leta 38 pr. n. št. vrnil, se je z Ventidijem spopadel v bitki na gori Gindar severozahodno od Antiohije. Pakor je bil med bitko ubit, njegova vojska pa se je umaknila preko Evfrata. Pakorjeva smrt je povzročila nasledstveno krizo, v kateri je Orod II. (vladal 38 – 2 pr. n. št.) za svojega novega naslednika izbral Fraata IV..[82]

Drahma Fraata IV. Partskega

Fraat IV. je po prihodu na oblast ubil ali izgnal vse svoje brate, ki so kandidirali za partski prestol.[83] Brat Mones je pobegnil k Marku Antoniju in ga prepričal, naj napade Partijo.[84]

Mark Antonij je leta 37 pr. n. št. premagal partskega judejskega zaveznika Antigona II. in na njegovo mesto za vazalnega kralja imenoval Heroda. Ko je Antonij naslednje leto odšel z vojsko proti Erzurumu, je Artavazd II. Armenski z njim ponovno sklenil zavezništvo in mu poslal nekaj vojakov. Antonij je napadel Medijo Atropateno, sedanji Azerbajdžan, v kateri je vladal partski zaveznik Artavazd I. Medijsko-atropatenski. V načrtu je imel obleganje prestolnice Praaspe, katere lokacija ni poznana. Fraat IV. je iz zasede napadel Antonijevo zaščitnico in uničil ogromnega oblegovalnega ovna, namenjenega obleganju Praaspe. Artavazd je po rimskem porazu zapustil Antonijevo vojsko,[85] ki je med stalnimi napadi Partov zbežala v Armenijo in zelo oslabljena nazadnje prišla do Sirije.[86]

Marka Antonij je po teh dogodkih zvabil Artavazda II. v past z obljubo zavezniške poroke. Leta 34 pr. n. št. ga je ujel in poslal v Rim, kjer so ga usmrtili.[87] Antonij je zatem poskušal skleniti zavezništvo z Artavazdom I. Medijsko-atropatenskim, katerega odnosi s Fraatom IV. so se malo pred tem ohladili. Leta 33 pr. n. št. je načrt opustil, ker se je moral zaradi napada Partov na vzhodu in istočasnega napada tekmeca Oktavijana na zahodu umakniti iz Armenije.[87] Po Antonijevem umiku je armenski prestol zasedel partski zaveznik Artaks II..

Sklici

  1. Waters 1974, str. 424.
  2. Brosius 2006, str. 84.
  3. Bickerman 1983, str. 6.
  4. Katouzian 2009, str. 41; Curtis 2007, str. 7; Bivar 1983, str. 24–27; Brosius 2006, str. 83–84.
  5. Bivar 1983, str. 24; Brosius 2006, str. 84.
  6. Bivar 1983, str. 24–27; Brosius 2006, str. 83–84.
  7. Curtis 2007, str. 7–8; Brosius 2006, str. 83–84.
  8. Bivar 1983, str. 28–29.
  9. 9,0 9,1 Curtis 2007, str. 7.
  10. 10,0 10,1 10,2 Katouzian 2009, str. 41.
  11. Garthwaite 2005, str. 67.
  12. 12,0 12,1 Brosius 2006, str. 85.
  13. Bivar 1983, str. 29–31.
  14. Curtis 2007, str. 8.
  15. 15,0 15,1 Brosius 2006, str. 86.
  16. Bivar 1983, str. 36.
  17. Bivar 1983, str. 98–99.
  18. H. Ashrafian, Limb gigantism, neurofibromatosis and royal heredity in the Ancient World 2500 years ago: Achaemenids and Parthians, J Plast Reconstr Aesthet surg, 64, 2011, DOI 10.1016/j.bjps.2010.08.025, str. 557. [1]
  19. 19,0 19,1 Brosius 2006, str. 85–86.
  20. 20,0 20,1 Bivar 1983, str. 29; Brosius 2006, str. 86; Kennedy 1996, str. 74.
  21. Bivar 1983, str. 29–31; Brosius 2006, str. 86.
  22. Bivar 1983, str. 31.
  23. Bivar 1983, str. 33; Brosius 2006, str. 86.
  24. Curtis 2007, str. 10–11; Bivar 1983, str. 33; Garthwaite 2005, str. 76.
  25. 25,0 25,1 Curtis 2007, str. 10–11; Brosius 2006, str. 86–87; Bivar 1983, str. 34; Garthwaite 2005, str. 76.
  26. Garthwaite 2005, str. 76; Bivar 1983, str. 35.
  27. Brosius 2006, str. 103, 110–113.
  28. Kennedy 1996, str. 73; Garthwaite 2005, str. 77.
  29. Garthwaite 2005, str. 77; Bivar 1983, str. 38–39.
  30. Brosius 2006, str. 103.
  31. Bivar 1983, str. 34.
  32. Brosius 2006, str. 89; Bivar 1983, str. 35.
  33. Bivar 1983, str. 36–37; Curtis 2007, str. 11.
  34. Garthwaite 2005, str. 76–77; Bivar 1983, str. 36–37; Curtis 2007, str. 11.
  35. Bivar 1983, str. 37–38; Garthwaite 2005, str. 77.
  36. Torday 1997, str. 80–81.
  37. Garthwaite 2005, str. 76; Bivar 1983, str. 36–37; Brosius 2006, str. 89, 91.
  38. Brosius 2006, str. 89.
  39. Bivar 1983, str. 38; Garthwaite 2005, str. 77.
  40. Bivar 1983, str. 38–39; Garthwaite 2005, str. 77; Curtis 2007, str. 11; Katouzian 2009, str. 42.
  41. Bivar 1983, str. 38–39.
  42. Bivar 1983, str. 40–41; Katouzian 2009, str. 42.
  43. Bivar 1983, str. 40; Curtis 2007, str. 11–12; Brosius 2006, str. 90.
  44. Curtis 2007, str. 11–12.
  45. Brosius 2006, str. 91–92; Bivar 1983, str. 40–41.
  46. Garthwaite 2005, tr. 78.
  47. 47,0 47,1 Bivar 2007, str. 26.
  48. Bivar 1983, str. 41.
  49. Brosius 2006, str. 90–91; Watson 1983, str. 540–542; Garthwaite 2005, str. 77–78.
  50. Garthwaite 2005, str. 78; Brosius 2006, str. 122–123.
  51. Brosius 2006, str. 123–125.
  52. Wang 2007, str. 100–101.
  53. Kurz 1983, str. 560.
  54. Ebrey 1999, str. 70; An 2002, str. 79–84.
  55. 55,0 55,1 Brosius 2006, str. 92.
  56. Kennedy 1996, str. 73–78; Brosius 2006, str. 91; Sheldon 2010, str. 12–16.
  57. 57,0 57,1 57,2 57,3 Kennedy 1996, str. 77–78.
  58. Bivar 1983, str. 41–44; Garthwaite 2005, str. 78.
  59. Brosius 2006, str. 91–92.
  60. Bivar 1983, str. 44–45.
  61. Bivar 1983, str. 45–46; Brosius 2006, str. 94.
  62. Bivar 1983, str. 46–47.
  63. Bivar 1983, str. 47.
  64. Bivar 1983, str. 48–49; Katouzian 2009, str. 42–43.
  65. Bivar 1983, str. 48–49; Brosius 2006, str. 94–95.
  66. Bivar 1983, str. 49.
  67. Bivar 1983, str. 49–50; Katouzian 2009, str. 42–43.
  68. Bivar 1983, str. 55–56; Garthwaite 2005, str. 79; Brosius 2006, str. 94–95 , Curtis 2007, str. 12–13.
  69. Bivar 1983, str. 52–55.
  70. 70,0 70,1 Bivar 1983, str. 52.
  71. Bivar 1983, str. 52–55; Brosius 2006, str. 94–95; Garthwaite 2005, str. 78–79.
  72. Katouzian 2009, str. 42–43; Garthwaite 2005, str. 79; Bivar 1983, str. 52–55; Brosius 2006, str. 96.
  73. Bivar 1983, str. 52–55; Brosius 2006, str. 96.
  74. Bivar 1983, str. 55–56; Brosius 2006, str. 96.
  75. Kennedy 1996, str. 80.
  76. Kennedy 1996, str. 78–79; Bivar 1983, str. 56.
  77. Bivar 1983, str. 56–57; Strugnell 2006, str. 243.
  78. 78,0 78,1 78,2 Bivar 1983, str. 57; Strugnell 2006, str. 244; Kennedy 1996, str. 80.
  79. Syme 1939, str. 214–217.
  80. Bivar 1983, str. 57.
  81. 81,0 81,1 Bivar 1983, str. 57–58; Strugnell 2006, str. 239, 245; Brosius 2006, str. 96; Kennedy 1996, str. 80.
  82. Bivar 1983 str. 58; Brosius 2006, str. 96; Kennedy 1996, str. 80–81; Strugnell 2006, str. 239, 245–246.
  83. Garthwaite 2005, str. 79.
  84. Bivar 1983, str. 58–59; Kennedy 1996, str. 81.
  85. Bivar 1983, str. 58–59.
  86. Bivar 1983, str. 60–63; Garthwaite 2005, str. 80; Curtis 2007, str. 13.
  87. 87,0 87,1 Bivar 1983, str. 64–65.

Viri

  • J. An (2002), When Glass Was Treasured in China v A.L. Juliano, J.A. Lerner, Silk Road Studies: Nomads, Traders, and Holy Men Along China's Silk Road, 7, Turnhout, Brepols Publishers, ISBN 2-503-52178-9, str. 79–94.
  • J.P. Asmussen (1983), Christians in Iran, Cambridge History of Iran, 3.2, London & New York, Cambridge University Press, ISBN 0-521-20092-X, str. 924–948.
  • E.J. Bickerman (1983), The Seleucid Period, Cambridge History of Iran, 3.1, London & New York, Cambridge University Press, ISBN 0-521-20092-X. str. 3–20.
  • A.D.H. Bivar (1983), The Political History of Iran Under the Arsacids, Cambridge History of Iran, 3.1, London & New York, Cambridge University Press, ISBN 0-521-20092-X, str. 21–99.
  • A.D.H. Bivar (2007), Gondophares and the Indo-Parthians, The Age of the Parthians: The Ideas of Iran, 2, London & New York, I.B. Tauris & Co Ltd. v sodelovanju z London Middle East Institute v SOAS and the British Museum, ISBN 978-1-84511-406-0, str. 26–36.
  • M. Boyce (1983), Parthian Writings and Literature, Cambridge History of Iran, 3.2, London & New York, Cambridge University Press, ISBN 0-521-20092-X, str. 1151–1165.
  • M. Brosius (2006), The Persians: An Introduction, London & New York, Routledge, ISBN 0-415-32089-5.
  • C. Colpe (1983), Development of Religious Thought, Cambridge History of Iran, 3.2, London & New York, Cambridge University Press, ISBN 0-521-20092-X, str. 819–865.
  • V.S. Curtis (2007), The Iranian Revival in the Parthian Period, The Age of the Parthians: The Ideas of Iran, 2, London & New York, I.B. Tauris & Co Ltd. v sodelovanju z London Middle East Institute v SOAS and the British Museum, ISBN 978-1-84511-406-0. str. 7–25.
  • R. de Crespigny (2007), A Biographical Dictionary of Later Han to the Three Kingdoms (23–220 AD), Leiden, Koninklijke Brill, ISBN 90-04-15605-4.
  • P. Demiéville (1986), Philosophy and religion from Han to Sui, Cambridge History of China: the Ch'in and Han Empires, 221 B.C. – A.D. 220, 1, Cambridge University Press, ISBN 0-521-24327-0, str. 808–872.
  • J. Duchesne-Guillemin (1983), Zoroastrian religion, Cambridge History of Iran, 3.2, London & New York, Cambridge University Press, ISBN 0-521-20092-X, str. 866–908.
  • P.B. Ebrey (1999), The Cambridge Illustrated History of China, Cambridge, Cambridge University Press, ISBN 0-521-66991-X.
  • R.E. Emmerick (1983), Buddhism Among Iranian Peoples, Cambridge History of Iran, 3.2, London & New York, Cambridge University Press, ISBN 0-521-20092-X, str. 949–964.
  • R.N. Frye 1983), The Political History of Iran Under the Sasanians, Cambridge History of Iran, 3.1, London & New York, Cambridge University Press, ISBN 0-521-20092-X, str. 116–180.
  • G.R. Garthwaite (2005), The Persians, Oxford & Carlton, Blackwell Publishing, Ltd., ISBN 1-55786-860-3.
  • H. Katouzian (2009), The Persians: Ancient, Medieval, and Modern Iran, New Haven & London, Yale University Press, ISBN 978-0-300-12118-6.
  • D. Kennedy (1996), Parthia and Rome: eastern perspectives, The Roman Army in the East, Ann Arbor, Cushing Malloy Inc., Journal of Roman Archaeology: Supplementary Series Number Eighteen, ISBN 1-887829-18-0, str. 67–90.
  • O. Kurz (1983), Cultural Relations Between Parthia and Rome, Cambridge History of Iran, 3.1, London & New York, Cambridge University Press, ISBN 0-521-20092-X, str. 559–567.
  • C.S. Lightfoot (1990), Trajan's Parthian War and the Fourth-Century Perspective, The Journal of Roman Studies, 80, str. 115–126.
  • V.G. Lukonin (1983), Political, Social and Administrative Institutions: Taxes and Trade, Cambridge History of Iran, 3.2, London & New York, Cambridge University Press, ISBN 0-521-20092-X, str. 681–746.
  • T. Mommsen (2004), The Provinces of the Roman Empire: From Caesar to Diocletian, 2, Piscataway (New Jersey), Gorgias Press, ISBN 1-59333-026-X.
  • W.S. Morton, L.M. Charlton (2005), China: Its History and Culture, New York, McGraw-Hill, ISBN 0-07-141279-4.
  • J. Neusner (1983), Jews in Iran, Cambridge History of Iran, 3.2, London & New York, Cambridge University Press, ISBN 0-521-20092-X, str. 909–923.
  • W. Posch (1998), Chinesische Quellen zu den Parthern v J. Weisehöfer, Das Partherreich und seine Zeugnisse, Zeitschrift für alte Geschichte, 122, Stuttgart, Franz Steiner, str. 355–364.
  • D. Schlumberger (1983), Parthian Art, Cambridge History of Iran, 3.2, London & New York, Cambridge University Press, ISBN 0-521-20092-X, str. 1027–1054.
  • D. Sellwood (1983), Parthian Coins, History of Iran, 3.1, London & New York, Cambridge University Press, ISBN 0-521-20092-X, str. 279–298.
  • S.A. Shahbazi (1987), Arsacids. I. Origin, Encyclopaedia Iranica, 2, str. 255.
  • R.M. Sheldon (2010), Rome's Wars in Parthia: Blood in the Sand, London & Portland, Valentine Mitchell, ISBN 978-0-85303-981-5.
  • E. Strugnell (2006), Ventidius' Parthian War: Rome's Forgotten Eastern Triumph, Acta Antiqua, 46 (3), str. 239–252.
  • R. Syme (1939), The Roman Revolution, Oxford, Oxford University Press, ISBN 0-19-280320-4.
  • L. Torday (1997), Mounted Archers: The Beginnings of Central Asian History, Durham, The Durham Academic Press, ISBN 1-900838-03-6.
  • T. Wang (2007), Parthia in China: a Re-examination of the Historical Records v V.S. Curtis in S. Stewart, The Age of the Parthians: The Ideas of Iran, 2, London & New York, I.B. Tauris & Co Ltd. v sodelovanju z London Middle East Institute na SOAS and the British Museum, ISBN 978-1-84511-406-0, str. 87–104.
  • K.H. Waters (1974), The Reign of Trajan, VII. del: Trajanic Wars and Frontiers. The Danube and the East, Aufstieg und Niedergang der römischen Welt. Principat. II.2, Berlin, Walter de Gruyter, str. 415–427.
  • W. Watson (1983), Iran and China, Cambridge History of Iran, 3.1, London & New York, Cambridge University Press, ISBN 0-521-20092-X, str. 537–558.
  • G. Widengren (1983), Sources of Parthian and Sasanian History, Cambridge History of Iran, 3.2, London & New York, Cambridge University Press, ISBN 0-521-20092-X, str. 1261–1283.
  • F. Wood (2002), The Silk Road: Two Thousand Years in the Heart of Asia, Berkeley & Los Angeles, University of California Press, ISBN 0-520-24340-4.
  • E. Yarshater (1983), Iranian National History, Cambridge History of Iran, 3.1, London & New York, Cambridge University Press, ISBN 0-521-20092-X, str. 359–480.
  • Ying-shih Yü (1986), Han Foreign Relations, Cambridge History of China: the Ch'in and Han Empires, 221 B.C. – A.D. 220, 1, Cambridge, Cambridge University Press, ISBN 0-521-24327-0, str. 377–462.
  • G. Zhang (2002), The Role of the Sogdians as Translators of Buddhist Texts v A.L. Juliano in J.A. Lerner, Silk Road Studies: Nomads, Traders, and Holy Men Along China's Silk Road, 7, Turnhout, Brepols Publishers, ISBN 2-503-52178-9, str. 75–78.