Protokoli sionskih modrecev

Naslovna stran ameriške izdaje Protokolov  iz leta 1934 (Patriotic Publishing co, Chicago) Uokvirjeno besedilo opozarja, da je za "posedovanje teh dokumentov  v Sovjetski Rusiji zagrožena smrtna kazen."

Protokoli sionskih starešin je ponaredek, katerega izvor je  antisemitski pamflet. Ob začetku  20. stoletja so ga neznani uredniki sestavili iz večih izmišljotin; velja za vplivno programatično delo antisemitskih zarotniških teoretikov. Protokoli o samem sebi trdijo, da gre za dokumente  tajnega srečanja Judovskih zarotnikov .

Prva različica v ruščini je objavljena 1903 v Ruskem cesarstvu. Po Prvi svetovni vojni se je besedilo širilo v druge jezike in na mednarodno prizorišče, četudi jih je že leta 1921 Londonski Times razkrinkal kot ponaredbo. Poznani so postali zlasti po izdaji 1920 Henryja Forda v ZDA in v nemških izdajah Gottfrieda zur Beeka in Theodorja Fritscha. Kljub temo, da je bila ponaredba dokazana, med drugim v Bernskem procesu  leta 1933-1935, antisemiti in privrženci teorije zarote po svetu, predvsem v Islamskih državah in Rusiji, še danes verjamejo v  pristnost ali resničnost protokolov.

Besedilo

Vsebina

Glede na izdajo 40 do 80 strani dolgo besedilo je razdeljeno v 24 poglavij. Vsako od njih ustreza domnevni seji in vsebuje govor, ki naj bi ga vodja Judov imel pred občnim zborom "sionskih starešin". Z birokratskim izrazom "protokoli" v naslovu naj bi besedilo pridobilo verodostojnost.[1] Malo strukturirano besedilo s številnimi  ponovitvami kroži okoli treh tem: kritike liberalizma, o koli domnevnih načrtov "svetovnega Judovstva", da zavlada svetu, in okoli bodočega judovskega imperija.[2] Govornik se opredeljuje za grob Machiavellizem in za parolo "namen posvečuje sredstva", ki so jo dotlej podtikali Jezuitom.[3] Demokracija je škodljiva oblika vlade, ker se  svoboda in enakost ne skladata s človeško naravo. Kljub temu pa je treba  liberalizem in demokracijo podpirati, ker se s tem spodpokujejo ne-judovske države. Zatorej velja, odpraviti privilegije in zemljiško posest aristokracije ,»ki je edina obramba ne-judovskih narodov in držav pred nami«,[4] spodkopavati ugled duhovništva in moč Papeža, da ogroža, na videz protislovne, destruktivno Nauke, širiti navidezno protislovne in spodkopavajoče nauke ljudi, kot so Karl Marx, Charles Darwin in Friedrich Nietzsche, in podžigati politična nasprotja. V ta namen je treba podjarmiti vsemogoče politične usmeritve, kot so monarhisti, liberalci, demokrati in komunisti. Tudi antisemitizem so si  uredili Judje sami, "da svoje brate iz nižjih plasti držimo skupaj".[5] Namerno povzročene gospodarske krize, bodo pripeljale do socialnih napetosti, poleg tega je treba narode  "uničiti z zavistjo in sovraštvom, z nemiri in vojno, celo tudi s stiskami, lakoto in širjenjem kužnih bolezni".[6]

Judje, katerim naj bi pripadal ves denar sveta, naj bi države z umetnim pomanjkanjem plačilnih sredstev in posledično zadolževanjem držav spravile ob njih neodvisnost. Zato so tudi odgovorni za uvedbo zlatega standarda  – komentatorji v tem vidijo namig na valutno politiko ruskega finančnega ministra Sergeja Juljeviča Witte v letih 1896/97.[7] Prav tako naj bi si pri tem pomagali s - domnevno od judovstva krmiljenim - tiskom, kot tudi s prostozidarskimi ložami, ki so vse pod judovsko nadvlado. Na vsak časopis, ki Judom ni naklonjen, morajo priti dva ali trije drugi, ki služijo judovskim ciljem. Da bo plašč, ki nadzor skriva pred javnostjo, popoln, naj bi krmiljeni časopisi zagovarjali različne poglede in med seboj biti na videz na bojni nogi. Predsedniki novih demokracij naj bodo vsi osebno neprimerni, poleg tega naj bi vsak od njih imel kako "Panamo" za seboj, zaradi katere bi ga bilo mogoče izsiljevatiː besedilo tu namiguje na panamski škandal leta 1892, v katerega je bil vpleten Arthur von Mohrheim, ruski Veleposlanik v Parizu.[8] Če vlade Judov ne bi ubogale, je treba s terorjem in samomorilskimi napadi pritisniti nanje ali naščuvati sosednje države na vojno z njimi, če je potrebno, tudi svetovno vojno. Če se evropske države zedinijo proti Judom, bo na to treba odgovoriti z napadom Združenih držav Amerike, Kitajske in Japonske. Vzrok za to, da je omenjena Japonska, je verjetno iskati v rusko-japonski vojni leta 1904-1905.[9] Poleg tega "imamo v rokah zadnje, grozljivo sredstvo, pred katerim trepeta še najpogumnejše srce": Mišljena je pri tem podzemna železnica,  ki se jo je začelo graditi leta 1897 v Parizu:

Neskončni spori, ki naj bi jih netili Judje, in s tem zvezana naveličanost kot tudi  nagnjenost k despotizmu, ki naj bi bila prirojena demokraciji, naj bi vodila ljudstva sveta do tega, da bodo začnela stremeti po vladarju sveta. Ta "kralj sionske krvi" – namig na  mesijansko Tradicijo[10] – bo z državnim udarom hkrati v vseh državah prevzel oblast. Po opisu je karizmatičen in kreposten, saj "svoja osebna veselja podreja dobru svojega naroda in človeštva".[11] V tem kraljestvu bodo odpravljene vse svoboščine, za katere so se "sionske starešine" v ne-judovskih državah zavzemaliː tisk bo predmet stroge cenzure, pravna država bo z odpravo pravice do pritožbe in nadzorom  države nad odvetniki omejena,  vladar  bo vladal avtokratsko. Ob prvem sumu na politični prestopek bo osumljena oseba aretirana, javne politične razprave se ne bodo tolerirale, prostozidarske lože in vsa druga tajna združenja so bo prepovedalo, povsod bodo prisotni ovaduhi vlade. Svobodna izobraževanja na univerzah bo razveljavljena, v šolah se bo učilo čaščenje vladarja. Prebivalstvu bo vladar pravzaprav zelo priljubljen zaradi svoje paternalistične socialne politike. Financirali jo bodo progresivni davki na nepremičnine in denarna politika, ki  denarno maso prilagaja življenskim stroškom in rasti prebivalstva. Korupcija in zloraba moči sta nemogoči zaradi stroge kontrole uradnikov. Alkoholizem bo prepovedan,[12] trgovanje z delnicami naj se ukine, prav tako tudi brezposelnost, s ponovno uvedbo hišne industrije, kjer se vedno najde kaj dela. Naslednik vladarja ne bo nasledil po dedni pravici, temveč bo izbran zaradi svoje osebne primernosti, saj mora biti po značaju brez napake. 

Antisemitski diskurs

Zapisniki sionovih starešin  starešine vsebujejo razne klišeje, ki prevladujejo - pred njim in ravno tako po njem -  v antisemitskem diskurzu.[13] Tako Jude v bistvu slika kot sovražnike kristjanov, ki so"brez možganov",  " čreda ovc so, mi smo pa volkovi. Ali veste, gospodje, kaj bo z ovcami, ko v njih črede vderejo volkovi?"[14]  Cilj Judov je globalna nadvlada njihove vere in in vere v njihovo božansko izbranost, v vseobsegajoči državi, ki jo obvladujejo, pri tem se jim podtika gorečnost, maščevalnost in sovraštvo do kristijanov.  Predstava, da so Judje so bili na splošno sovražni do kristjanov, je zakoreninjena v anti-Judovstvu, ki jim je očitalo "zadrto" zavračanje spreobrnjenja in krsta, bogomor, skrunjenje hostije in domnevne pakte s hudičem. Britanski zgodovinar Norman Cohn vidi v protokolih sodobno ponovitev te demonološke tradicije.[15] K  "diaboličnem značaju" Judov pripada tudi tradicionalna podoba kače, ki tudi v Protokolih ne manjka: kača nastopa v njih kot simbol "našega naroda", ki narode Evrope vedno bolj stiska v svoj objem. Prva nemška izdaja Protokolov je to domneven objem prikazala s kartico.[16]

Protokoli prevzemajo izmišljotino iz srednjega veka, po kateri so Judje zastrupili vodnjake in tako v letih1347-1350 zakrivili kugo. Govornik na tem  mestu pojasnjuje, da naj bi lakota, bolezni itd. ne-Jude pripravile do tega, da sprejmejo  židovsko nadvlado.[6] En kliše več iz srednjega veka in začetka modernih časov je bila slika Žida kot oderuha. Na drugem Lateranskem koncilu leta leta 1139 sprejeta prepoved računanja obresti je z vse večjim pomenom kreditnega sistema za pozno-srednjeveško gospodarstvo imela vse manj vpliva, tako da so kristjani nenadoma postali konkurenca Židom, ki so dotlej edini imeli pravico posojati denar. Obtožba, da računajo oderuške obresti, je bila pot, kako jih marginalizirati in izpodriniti iz bančništva.[17] Kliše "bogatih Judov" se je pogosto uporabljalo. Znana primera sta württemberški dvorni aktor  Joseph Süß Oppenheimer (1698-1738) in Frankfurt bankir Mayer Amschel Rothschild (1744-1812), s svojimi potomci, čigar premoženje se je z (napačnim) induktivnim zaključkom posplošil, tako da se še danes uporablja kot gorivo za zarotniške teorije.[18] To obtožbo je najti skoraj povsod v protokolih, vrh pa doživi v trditvi, da so Judje dejansko ves denar sveta že ob njih nastanku imeli v rokah.[19]

Osrednjo misel protokolov, namreč da so se  Judje zakleli uresničiti svoje zlobne naklepe proti krščanstvu, blodi že od 13. stoletja dalje skozi krščansko domišljijo; angleški menih Matthaeus Parisiensis (1200-1259) v svoji Chronica major trdi, da so Judje naskrivaj sklenili zavezništvo s "Tartari", da bi se maščevali kristjanom.[20] Ta ideja se po letu 1869 vse glasneje oglaša v  antisemitskem diskurzu. Tega leta je Henri Roger Gougenot des Mousseaux (1805-1876), francoski cerkveni pravnik, objavil delo Le Juif, le judaïsme et la judaïsation des peuples chrétiens, (Jud, judovstvo in judaizacija krščanskih narodov), v katerem je dotlej ločeni priljubljeni zarotniški teoriji, antisemitsko in anti-prostozidarsko, združil v eno samoː prostozidarstvo je "umetno judovstvo", ki so ga Judje ustvarili z namenom, da kristjane rekrutirajo za judovstvo.[21] Cohn imenuje delo "Biblija sodobnega antisemitizma".[22] Odtlej je  domnevna neposredna bližina sinagoge in lože ustaljen topos antisemitske literature. Kot pravi Izraelski zgodovinar Jakob Katz , je bila za francoske anti-semite skorajda nemogoče, da ne bi napadali tudi prostozidarstva.[23]

Rasne teorija, ki jo lahko beremo v Essai sur l'inégalité des races humaines, Arthurja de Gobineauja,  še ni antisemitske nastrojena. Rasistično prevrednotenje  Darwinovega dela  O izvoru vrst,[24][25] leta 1859 in pa odmev  Gobineauja v okolju Richarda Wagnerja, zlasti v  delu Temelji devetnajstega stoletja Wagnerjevega občudovalca Houstona Stewarta Chamberlaina sta bila v njunem postulatu biološke manjvrednosti Židov podlaga za rasizem  narodnjaškega gibanja in kasnejšega nacionalsocializma.[26] Po koncu prve svetovne vojne, so narodnjaški krogi v Nemčiji protokole  interpretirali neizogibno v rasističnem smislu. V njih opisane spletke so razumevali kot  tipičen izraz prirojene judovske rasne duše, domiselno naslikana svetovna zarota je tako bila posledica uničevalnega gona, katerega izvor je razumeti ne v veri ali kulturi, temveč v rasi.Po Normanu Cohnu je biološko uničenje domnevnih zarotnikov logičen zaključek rasistično razumljene teorije zarote, .[27]

Nastanek

Avtor

Protokoli sionskih starešin so ponaredek, ki si pomaga s starejšimi, fiktivnimi besedili,[28] , oziroma so, ker ni originala, čisti "izum",[29]  fikcija, brez stika z resničnostjo.[30] Norman Cohn je ponaredek dairal na leto 1897 ali 1898, in našel dokaze, po katerih je ponaredek nastal v Bibliothèque nationale de France.[31] Kdo je besedilo sestavil, ni jasno. Francoski zgodovinar Henri Rollin (1885-1955) je leta 1939 v L'apocalypse de notre temps prišel do prepričanja, da je izvirnik spisal Elias Cyon (1843-1912), konzervativni ruski pisatelj, ki je od leta 1875 dalje živel v Franciji. Leta 1864 objavljeno francosko satiro za Mauricea Jolyja, je po svoje spremenil v polemično besedilo proti finančnemu ministru Witteju in proti liberalni politiki modernizacije. To besedilo je Pjotr Račkovski  (1853-1910), ki je od 1885 do 1902 vodil v Parizu oddelek ruske tajne službe Ohrana , vzel leta 1897 v roke in v antisemitičnem smislu "izboljšal".[32][33][34] je Pogosto se Račkovski navaja avtor ali Nnaročnik.[35][36][37] Od objave ruskega literarnega zgodovinarja Mihaila Lepehina leta 1998 se poleg Račkovskega  kot avtor protokolov omenja tudi njegov asistent Matvej Golovinski (1865-1920): za časa afere Dreyfus, je po navodilu svojega šefa besedilo prevedel v francoščino, da bi carja Nikolaja II. nastrojil proti liberalizmu.[38][39] Škotski zgodovinar James Webb po drugi strani ima Okultistko Juliano Glinka, ki je v Parizu bila v stiku z Račkovskim, kot odgovorno za besedilo.[40]

Nemški zgodovinar Michael Hagemeister je mnenja, da te različice izvirajo iz dveh virov:  en vir je besedilo, ki ga je  poljska princesa Catherine Radziwill (1858-1941) 1921 širila iz  iz svojega pregnanstva v  New Yorku; Golovinski ji je 1904/1905 v Parizu pokazal francoski Izvirnik protokolov, ki ga je naredil po naročilu Račkovskega.[41] Na ta vir se je med drugimi tudi naslanjal francoski grof, Alexandre du Chayla (1885-1945), ki se je v svojih, prav tako leta 1921 objavljenih spominih na enega prvih založnikov protokolov, Sergeja Nilusa (1862-1929), s katerim je po svojem spreobrnjenju v Pravoslavno Krščanstvo bil v tesnem stiku. Chayla je bil kasneje priča v Bernskem procesu.[42] Hagemeister dvomi v verodostojnost  teh virov in zagovarja tezo - med drugim zaradi več ukrajinizmov v besedilu, - da so ponaredek izdelali ali pa vsaj predelali desno usmerjeni plemiči iz Južne Rusije.[43]

Italijanski literarni znanstvenik Cesare G. De Michelis v svoje kritični študiji besedila pride do zaključka, da najstarejša tiskana ruska različica, ki se je pojavila pozno poleti leta 1903, ni prevod iz francoščine, temveč izvira iz prvotne različice, ki so jo ne dolgo pred tem spisali ruski desničarski skrajneži v St. Peterburgu. Ker so protokoli v ruskem tisku prvič omenjeni aprila 1902, je datum njihovega rojstva mogoče precej natanko določiti. Prva različica je bila parodija na  Judovsko državo  Theodorja Herzl, napisani ob priliki petega  Sionističnega Kongresa decembra 1901.[44] Novinar Thomas Grüter pri tem tudi poudarja, da pomembni politični dogodki v Zahodni Evropi, ki bi lahko bili koristni kot dokaz za načrtovano Judovske svetovno prevlado, kot je bila afera Dreyfus, nemško-francoska vojna leta 1870/71, ali kolonialna politika evropskih sil v Afriki in Aziji, niso omenjeni. To govori proti tezi, da naj bi protokoli nastali v Zahodni Evropi.[45]

Uporabljeno literarno gradivo

Ponarejevalec si obširno pomaga s predlogo satiričnega spisa Dialogue aux enfers entre Machiavel et Montesquieu ("razprava v peklu med Machiavellijem in Montesquieujom") pariškega odvetnika, Mauricea Jolyja, ki je delo objavil anonimno 1864 v Brusljul[46] To se je razvedelo leta 1921,[31] , pri čemer je plagiat, ohranil dikcijo, namen prvotnega pamfleta pa tendenciozno obrnil v njegovo nasprotje.[47] V literarni tradiciji pogovora med mrtvimi  se prepirata francoski razsvetljenec in italijanski renesančni filozof, ki mu avtor polaga v usta  cinično obrambo  nemoralne politične tiranije. V namišljenem dialogu Judje ne igrajo nobene vloge; Joly z  Machiavellijem karikira avtoritarno vladavino francoskega cesarja Napoleona III., ki je po udaru 1851 vse bolj krnil civilne pravice in pravnost francoske države. vladavine prava v Franciji so vse bolj poslabšal. Po Cohnu je v izvodih satire, ki so na voljo v Bibliothèque nationale de France, najti pripombe, ki se pokrivajo s citati v protokolih.[31] 40 odstotkov besedila protokolov je plagiator dobesedno prevzel iz Jolyjeve satire, pri čemer je miselni tok pri Jolyju bistveno bolj usklajeni. Protokoli delajo vtis, kot da se je neznanemu piscu pri prepisovanju mudilo.[48] Po drugi strani se je Joly sam, kot je dokazal Umberto Eco, postregel pri priljubljenih zabavnih romanih 19. stoletja, zlasti pri v Alexandre Dumasu in njegovem Joseph Balsamo iz leta 1846, kot tudi pri Le Juif errant ("večni Jud" avtorja Eugène Sueja) iz leta 1845, in Les Mystères du Peuple ("Skrivnosti naroda") iz leta 1856 - tu so načrte za osvajanje sveta legli  Jezuitom v usta.[49]

Pri oblikovanju protokolov je igral pomembno vlogo tudi leta 1868 objavljen senzacionalistični roman Biarritz nemškega pisatelja Hermanna Goedscheja. Knjiga opisuje tajen sestanek na pokopališču v Pragi leta 1860, ki naj bi mu prisluškovala  junak romana, "doktor Faust", in njegov spremljevalec, konvertiran Jud.[50] Predstavniki dvanajstih rodov Izraela (in zastopnika "izobčeni9h in tavajočih") naj bi se vsakih sto let srečali, da se pomenijo n napredku načrta, zavzeti ves svet: Vse zlato sveta mora priti v judovske roke. Kot sredstva za ta namen posamezni govorniki zagovarjajo program liberalizma in negativne posledice socialne modernizacije, zabeljene z grozljivimi slikami Judovske hudobije, kot je zadolženost držav in plemstva, emancipacija Judov, in njih prevzemanje nepremičnin, poroke krščanskih ćena z Judi, proletarianizacija obrtnikov, ločevanje cerkve in države, spodbujanje revolucij, tudi prevzem tiska, trgovine, javnih služb in kulturnega življenja. To je resnično ozadje judovskega tajnega znanja, Kabale. Goedsche si je pri sceni na pokopališču pomagal s pripovedjo Bezgov cvet, ki jo je pet let pred tem objavil Wilhelm Raabe.[51]  Pokopališča scena se je znova pojavila leta 1876 nekem ruskem spisu, vendar tokrat ne kot fikcija, temveč kot poročilo o dejanskem dogodku. Leto kasneje so se govori pojavili v Nemčiji, Franciji in Avstriji. Deloma so govore pripisali eni sami osebi kot "rabinov govor".  Leta je 1881 francoski desni katoliški časopis Le Contemporain zgodbo ponatisnil pri tem pa dvanajst ločenih govorov združil v enega samega. Le Contemporain uvodoma pravi, da je "poročilo" prevzel iz knjige v tisku, katere avtor je diplomat „Sir John Readcliff“; gre pa pri tem samo za psevdonim Sir John Retcliffe, pod katerim je Goedsche objavil svoj roman. Ideja o svetu, v katerem so predstavniki vseh Judov na svetu, ima korenine v Sanhedrinu, ki ga je sklical leta 1806 Napoleon in ki je od 19. stoletja dalje izhodišče za antisemitske zarotniške teorije.[52][53]

O domnevni judovski tajni organizaciji  "Kahal", ki naj bi ga nadzorovala  Alliance Israélite Universelle, je v pravoslavstvo konvertiran Jud Jakob Alexandrovich Brafman poročal že 1869 v svoji Kniga Kagala (nemški prevod 1928). Izraz se sicer uporablja tudi v protokolih, vendar pa na besedilo samo delo ni vplivalo. Kniga Kagala velja kot idejni prednik protokolov.[54]

Prve objave

Rusija

Sergej Nil, Близ грядущий антихрист (Blis grjaduschtschi antichrist, "Antikrist je blizu"). Naslovna ilustracija izdaje iz leta 1911 protokolov sionskih starešin. Posamezne slike vzete posnete iz Dogme in rituel de la haute magie francoskega okultista Éliphasa Lévija, V sredini Antikrist -  reprodukcija Tarot kartice Voz - med s kabalističnimi znaki okrašenim  z pentagramom in Davidovo zvezdo David, oba печать антихриста ("Pečat Antikrista"). Nad temi demonskimi znaki tgriumfalen ruski križ , z geslom Сим победиши (dt.: V njem boš zmagal), Moto črnega stoletja.

Najstarejša različica protokolov je bila objavljena v devetih nadaljevanjih med 26. avgustom in 7. septembrom 1903 v St. Peterburgu  v skrajno desničarskem časopisu Znamja ("Zastava"), pod naslovom "Judovski program za osvojitev sveta". Izdajatelj Pavel Kruševan (1860-1909) je bil antisemit, blizu Črni stotniji, ki je istega leta v Kišinjevu organiziral pogrom. Trdil je, da gre za verodostojen, v Franciji spisan "zapisnik sestanka svetovne zveze Prostozidarjev in modrecev Siona".  V franciji naj bi se tudi nahajali "Tajni arhivi Centralnega Biroja Siona," katerega predstavnike pa ne gre zamenjevati s Sionističnim gibanjem je treba zamenjati.[55] Leta 1904 je poljski antisemit Hipolit Lutostański natisnil v drugem delu  svojega Talmud sem evrei (" Talmud in Judje") en kos  besedila v ruščini, prav tako kot prevod iz francoščine.[56]

Leta 1905 so sledile izdaje Moskvi in v St. Petersburgu, ki so skušale razložiti dogajanja , ob prvi ruski revoluciji. Novinar Georgi Butmi (1856-1919) iz pravoslavno-narodne  Konfederacije ruskega naroda se je v popularnih izdajah, ki so se tiskale 1906 do 1907 pod različnimi naslovi[31]  v veliki meri držal legende o izvoru po Snamja, ji pa je privesil datum: besedilo naj bi 9. decembra 1901 privedli iz francoščine. V izdaji 1907 je tudi navedel, da izhaja iz aktov "Prostozidarske lože egiptovskega obreda" Mizraim (mišljen  verjetno obred Memphis-Misraïm), ki so se ga udeleževali predvsem Judje, kar besedilo postavlja v duhovno bližino Sionizma.[57]

Različica, ki se je sčasoma razširila po vsem svetu,  je bila objavljena leta 1905 v drugi izdaji mističnega, apokaliptičnega dela verskega pisatelja Sergeja Nila (1862-1929) Veliko v malem, ali prihod Antikrista in bližajoča se vlada hudiča na zemlji. Delo slika v skladu z 2.  pismom Tesaloničanom  protikrščansko zaroto "Cerkve Satana," ki v bistvu temelji na "Judovskem prostozidarstvu". Vse več znakov kaže na prihod Antrikrista, lažnega judovskega mesije, ki mu bo sledil povratek Jezusa Kristusa . Judom je bilo s tem dualističnim pogledom pripisana vloga nasprotnika Boga, vendar njihove namere odrešenja ne bodo zavrle, tako da se bodo konec koncev tudi oni spreobrnili h krščanstvu. Pri 2 Thess 2,7 LUTH navedeni "skrivnost nepostavnosti," gre za tisočletno zaroto Judov, za katero Nil v kasnejšem delu trdi, da izvira pri kralju Salomona .[58]  Zato je v svojo knjigo kot dvanajsto poglavje dodal razširjeno Besedilo protokolov. Nil je besedilo predelal, da se je lahko odzval na politiko leta 1905.[59] Dodal je podnaslove, ki naj bi poudarili še posebej vlogo Prostozidarjev v svetovni zaroti, ki v samem besedilu igrajo drugotno vlogo. Domnevno sodelovanje Judov in Prostozidarjev je bilo v celoti izmišljeno, Lože so bile vse kaj drugega kot revolucionarne in so še daleč v 20. stoletje Judom odrekale članstvo.[60]

Delo je do leta 1917 pod raznimi naslovi doživelo več izdaj, s skupno naklado več kot 15.000. V četrti izdaji 1917 Nil trdi, da je avtor protokolov Theodor Herzl, ustanovitelj Sionističnega gibanja.Na prvem svetovnem kongresu sionistov  avgusta 1897 v Baslu naj bi imel govor, katerega zapisnik naj bi protokoli bili.[61]

Kako velik odmev so ob objavi protokoli doživeli, ni jasno: po eni strani so jih v Moskvi brali s prižnice,[62] po drugi strani pa ni znakov za kakršnekoli reakcije, ne v obliki preostalega antisemitsko nastrojenega novinarstva, ne v pogromih.[63] V naslednjih letih se le malo ljudi zanima za besedilo, ki se vse pogosteje dojema kot zarotniška teorija.  Ob ruski oktobrski revoluciji leta 1917 in tekom kasnejše državljanske vojne, ko so  kontrarevolucionarni "Beli" v protokolih iskali in našli razloge videti za njih drugače nerazumljiva dogajanja.[62] Širile so se govorile, da je carica Alexandra Feodorovna, ko so jo umorili, pri sebi imela Protokole sionskih starešin. Radikalno proti-boljševiški emigranti, kot sta bila Fjodor Winberg (1868-1927), ali baltski Nemec Alfred Rosenberg, so spis razširjali po Zahodni in Srednji Evropi, v upanju, da jim bodo  protokoli pomagali  organizirati podporo proti  domnevno  židovskem boljševizmu.[64] Tako je v številnih državah prišlo do izdaje protokolov. Čeprav se besedila sem in tja znatno razlikujejo, v jedru vsa temeljijo na izdaji Nilusa iz leta 1911. Razlikujejo se predvsem v komentarjihː da je tajni cilj podzemnih železnic bil, pognati v zrak mesta, kjer so se gradile, je bil več založnikom premočen tobakː protokole bi bilo treba jemati  metaforično.[65] Protokoli se od tega trenutka dalje niso brali kot religiozno opozorilo pred apokaliptičnim Zlom, temveč kot politična analiza sodobnega dogajanja.

Nemčija

Prvi ne-ruska različica temelji na drugi izdaji Nila iz leta1911. Izdal jo je januarja 1920  Ludwig von Müller Hausen, ustanovitelj in Predsednik Združenja proti judovski prevladi  pod psevdonimom Gottfried zur Beek.[66] Izdaja Müller von Hausen/zur Beeka je do 1938 doživela 22 ponatisovː zgodovinar Jakob Katz poudarja, da so bili protokoli le eden od številnih antisemitskih publikacij, ki so tiste čase preplavljale državo. poplavljena. Uspeh dela pa kaže, da so v Weimarski Republiki, ljudje potrebovali grešnega kozla za padec monarhije in za poraz v svetovni vojni, glede na rasno večvrednost,ki jo je oznanjevalo ljudsko gibanje[67] Od leta 1929 dalje je delo zalagala založniška hiša NSDAP. 

Kasnejši ideolog  NSDAP  Alfred Rosenberg je leta 1923 dodal podrobnejši komentar, ki je v povojnem razvoju videl  potrditev v protokolih opisanih načrtov.[68] Komentar je doživel velik uspeh, tako da so ga leta 1924, 1933, 1938 in 1941 ponatisnili.

Naslovna stran Dearborn Independent 22. Maja 1920. S to številko je časopis začel  v nadaljevanjih objavljati protokole zionskih starešin.

1924 je Theodor Fritsch  pod naslovom Sionistični protokoli. Program mednarodne tajne vlade , tretjo različico v nemščini, tokrat kot domneven prevod  "iz angleškega originala, ki se nahaja v Britanskem Muzeju".[69] Fritsch v predgovoru navaja kot argument za pristnost mnenje, da si kaka arijska glava take zahrbtne podlosti ne bi mogla izmisliti in zahteva, da bo Judovstvo "kot edini krivec postavljeno pred sodnika: zaklet sovražnik častnega človeštva".[70]

Angleško govoreče države

Angleški Prevod protokolov pod naslovom The Jewish Peril (Judovska propast) je na britanski trg prišel v začetku leta 1920. Konzervativni Morning Post je istega leta pod naslovom Vzrok za svetovne nemire  Nemirov izvlečke, pristonost protokolov pa je odkrito pustil odprto.V ZDA je bil je Henry Ford je v svojem časopisu The Dearborn Independent - obenem s podrobnim komentarjem - objavil povzetek več člankov pod naslovom The International Jew: The World’s Foremost Problem (Mednarodni Žid: najpomembnejši problem sveta). Naklada je dosegla pol millijona izvodov  in prevode so objavili v Franciji, na Norveškem, Danskem, Poljskem, v Bolgariji, Italiji, Grčiji in koner koncev tudi tudi Japonsko in Kitajsko. Čeprav se je v pravnem sporu leta 1927 od protokolov distanciral, nosi tako Ford odgovornost za da njih širjenje po svetu.[71]

Francija

V Franciji so izšli trije različni prevodi protokolov.  Za najbolj razširjenim je stal Monsignor Ernest Jouin (1844-1932), Katoliški duhovnik, ki je svoj prevod objavil  leta 1920 v Revue Internationale des Sociétés Secrètes pojavil.[72] Da so sed protokoli razširili po Franciji, je tudi zasluga ameriške antisemitke Leslie Fry (alias Paquita Louise de Shishmareff, 1872-1970). V časopisnem članku iz leta 1921 pravi, da bi avtor protokolov lahko bil sionistični publicist, Asher Ginzberg. Spisal naj bi ga leta 1890 v Odesi v hebrejskem jeziku za svoje tajno društvo  Bnei Moshe (sinovi Mojzesa) pisno. Francoski prevod besedila naj bi prišlo v roke Alliance Israélite Universelle, mednarodne Judovske kulturne organizacije, od tam pa leta 1897 na Baselski kongres, od koder tudi izvira Nilusova kopija.[55]

Razkrinkanje ponaredka

Odlomek iz Londonskega Timesa 16. Avgusta 1921 s člankom  Philipa Gravesa

Dvomi o verodostojnosti protokolov so se pojavili zelo zgodaj. Že pred Prvo svetovno vojno je rusko notranje ministrstvo naročilo preiskavo, ki je prišla do zaključka, da gre za ponaredek.[73] Londonski dnevnik Times je knjigo ocenil najprej pozitivno. Avgusta 1921 pa je dopisnik v Istanbulu Philip Graves  objavil vrsto člankov, v katerih je prvič dokazal, da gre pri protokolih za plagiat: na dolgo in široko je neznani avtor prepisoval iz knjige Jolyja iz leta 1864, in sicer na okorel način, ki ga je bilo težko spregledati. S tem je bilo dokazano, da gre za ponaredek - bolje rečeno izmišljotino, saj dokument, ki naj bi se ga ponarejalo, nikoli ni obstajal.  Po Gravesu je delo zlonamerna fantazija, ki naj bi očrnila Judje in pripadnike Bunda zaradi njihove domnevne vloge v ruski Revoluciji leta 1905.[74] nemški Novinar Binjamin Segel je leta 1924 objavil "žebelj v krsti" vere v pristnost protokolov. V uvodu je opozoril, da človeške neumnosti in lahkovernosti, tudi med izobraženimi, ne gre podcenjevati, nato pa ponovil vse dokaze za to, da gre za ponaredek. Njegova knjiga je dobila komaj kaj odmeva, tudi zato, ker jo je izdala Judovska založba, kar je antisemitom zadoščalo za dokaz, da gre pristransko omejevanje nastale škode.[75][76]

Večje zanimanje je značaj protokolov kot ponaredek v Bernskemu procesu, ki se je od novembra 1933 do oktobra 1934, in od aprila do maja 1935 odvijal pred višjim sodiščem kantona Bern .[77]Šlo je za kazensko ovadbo Švicarskega združenja Judovskih skupnosti in Judovske skupnosti v Bernu z dne 26. Junija 1933 proti petim članom Švicarske nacionalne socialistične delavske stranke in Nacionalne fronte. Obtožena stran je širila antisemitski propagandni material, med drugim  Fritschevo izdajo Protokolov sionskih starešin. Tožnikom je šlo ne nazadnje za  sodno veljaven dokaz, da so protokoli ponaredek. Proces se je vlekel , med drugim tudi zato, ker sta obe strani zahtevali priče iz tujine. Do besede je prišlo več udeležencev in opazovalcev prvega sionističnega svetovnega kongresa leta 1897, ki so vsi pričali v smislu, da je na kongresu šlo za ustvarjanje varnega doma za Jude v Palestino in da so vse razprave bile javne. Do kakšnih tajnih protokolov tako ni moglo priti. Tožniki so predvsem skušali  "vse potisniti na rusko cizo", kot je rekel odvetnik Boris Lifschitz. Dejansko so ustvarili eno od verzij nastanka protokolov, po kateri naj bi jih leta 1903 ponaredili v Parizu uslužbenci ruske tajne službe. Ta različica je  desetletja dolgo prevladovala v zgodovinopisju in šele pred kratkim se je začelo o njej dvomiti.[78]

Nemški strokovnjak, nacionalni socialist Ulrich Fleischhauer (1876-1960), je zato legendo, da je izvor dela Nilus,  z nekaj besedami odpravil kot napačno in zatrdil, da je vzporedno s sionističnim kongresom avgusta 1897 potekal "Kongres B'nai B'rith in Judovskih visokih lož", na katerem so se protokoli sprejeli.[79] Sodišče se od te neutemeljene argumentacije ni pustilo preslepiti in je v svoji obrazložitvi sodbe z dne 14. maja 1935 ugotovilo:

Protokoli so plagiat Jolyja in dodatno rumenega tiska. Dva od tožene stranke je na prvi stopnji obsodilo zaradi kršitve 14. člena Zakona o filmskih predstavah in ukrepih proti rumenemu tisku [80] na simbolično globo in delen prevzem stroškov sodnega postopka.[81] V pritožbenem postopku je novembra 1937 je Bernsko višje sodišče obsodbo razveljavilo, ker izraza rumeni tisk  za politično literaturo ni mogoče uporabiti, saj prešuštniška komponenta v njej ni prisotna. O tem, da so protokoli plod fantazije, sicer sodišče ni imelo nobenih dvomov, zahtevo tožene strani po odškodnini,  je zavrnilo: "Kdo pa tako podlo hujskanje objavi, mora biti pripravljen na to, da ga bo to kaj stalo."[82]

Odkritje, da gre za ponaredek, je v veliki meri ostalo brez posledic. Zur Beek, Rosenberg in drugi pristaši protokolov so preprosto začeli trditi, da je Joly  bil Jud in da mu je v resnici bilo ime "Moïse Joël". V tem smislu njegova satira iz leta 1864 ne samo ne zavrača pristnosti protokolov, temveč jih še dodatno potrjuje.  Da v Dialogu aux enfers ...  sploh ni bilo govora o Judih, temveč da se edino in samo šlo za Napoleona III, za njih ni bil noben argument.[83] Fleischhauerjeva ekspertiza, ki ji sodišče ni  verjelo tudi en sam stavek ne, so tiskali in kot še en dokaz več za pristnost protokolov.[84] Kasneje so sodelavci  nacionalsocialistične revije Welt-Dienst, odkrili nove vzporednice med deli Jolyja in Herzla, kot dokaze za njihovo začetno prepričanje.[85]

Današnji Zahodni Evropi in Severni Ameriki

Po koncu Druge svetovne vojne, je protokolov v Zahodno- in Srednji Evropi je v veliki meri iz javnih vidno polje izginil. Le redki teoretiki zarote in anti-Semites zanašajo na protokole, kot so Horst Mahler. V Nemčiji, njihovo distribucijo, kot sedition , da je treba preganjati. Zadnja je bila v letu 2015, organizator "mir stranka" v Koblenzu, da je kazen, na zaporno kazen in pokazali rumeni karton, ker je protokoli za javno branje priporočamo.[86] Je Zvezna Agencija ocenjuje, da je kot škodljivo za mladino in indeksiranih medij, kot so spletne strani ali Cd-jev, pozitiven učinek na vas.[87] Kljub temu, da je Besedilo iz leta 1998, v steni stone založba objavljeni znanstveni proizvodnje, kot tudi na številnih spletnih mestih v Internetu zlahka na voljo.[88]

Zaradi svoje zanikanje Holokavsta znani Škof od Pij, bratstva , Richard Williamson, je trdil v svojem pridige in circulars desetletja na protokole, ki jo je poimenoval "Boga poslan". Tudi drugi predstavniki Pij bratstva, vključno njen ustanovitelj, je pokojni Nadškof Marcel Lefebvre, ki se uporablja pojem "Judovsko-Prostozidarska-ateist" svetovne zarote. Podobno predstavlja skrajno desno krilo sedisvakantist JaponskiKatoliški teolog Janez Roth Kranz v svoji knjigi, Je protokolov starešine Okoliřu izpolnjeni!.[89][90] prihodnosti baden-württemberg član članica Parlamenta Wolfgang Gedeon (AfD) je bila uporabljena v dveh Spisih 2009 in 2012, in odobril protokolov.[91]

V zda je bilo leta 1970, skrajno desno krilo skupinah, Nacionalnih Članic Pravice Stranke in California Noontide Pritisnite za razdelitev teorija zarote. Predstavniki skrajno desno krilo milice si danes oglašuje kot podporniki Narod Islama.[92] Wal-Mart, je najbolje prodajana podjetij na svetu, distribucija protokolov v Združenih državah do leta 2004.[93] v Kanadi, Preveč, so bili po letu 1945.

Sovjetska zveza in post-Sovjetski Rusiji

Že v času Sovjetske zveze so bile govorice o Judovski svetovne zarote, je zelo razširjena. Po šestdnevni vojni leta 1967 je bila propaganda akcija začela Zionism kot globalno grožnjo, opisane v zarote teoretičnega diskurza skladbe, ki se gibljejo. Zionism raziskovalec Jurij Ivanov, objavljeni leta 1969, je delo Осторожно: сионизм! ("Pozor: Zionism!"), to, v Bistvu, osnovne linije protokoli, ki so sledili.[94][95] V sedemdesetih letih je opozoril voditelje Sovjetske zveze večkrat pred Judovsko-Prostozidarska zarote, kot vodja oporečnikov Alexander Solzhenitsyn in Andrej Saharova za človekove pravice organizacija Amnesty International dol.[96]

Po razpadu Sovjetske zveze , in za širjenje radikalne nacionalistične organizacije Pamjat v letih 1990, Besedila in ideje protokolov starešine Okoliřu.[97] , Tudi danes, v Rusiji, v spomin Sergej Nil vzdrževana, je v verske in Domoljubne krogih kot slika kult. Njegove knjige, še posebej tiste, v katerih je protokoli vsebujejo, boste našli široko skupine kupcev. V zbornik o apokaliptični in antisemitske spise z naslovom Россия перед вторым пришествием (dt.: "Rusija pred drugi prihod"), izdaja, razširil in zdaj zweibändig se zdi, so tudi protokolov starešine Okoliřu . Prva izdaja leta 1993 je znašala do 100.000 kosov, knjiga je Uspešnica, ki se uporabljajo tudi v rop tiskanja razširil; rusko sodišče je opisano v objavi kot antisemitizmu.[98] Tudi v vizualni umetnosti so protokoli in njihov simbol je uporabljen jezik, in predpostavlja, znano: priljubljena slikar Ilja Glazunov , v svojem 1990 ustvaril monumentalno slikarstvo "veliki Eksperiment", krvavo zgodovino Rusije v 20. stoletju. Stoletja, točno v sredini slike, med vodje Marx, Lenin in Stalin, ki je z cabalistic znakov, okrašena z pentagram, kot so na Nil' izdaja iz leta 1911 videti. Zato, poudarja, da je Marx in Bolsheviks so bili zastopniki Židovska zarota.[99][100]

Arabski svet in Islam

Ideja, da so Judje, bi lahko grožnja, ali celo na svetu rulership od želijo, je bil v Arabskem svetu je do 20. stoletja. Stoletja tujih. Namesto, prevladuje stereotip slaba, strahopetni, in zaničljiv Judov.[101] Čeprav je leta 1921 1926 in 1927 ali 1928 o Krščanski Arabci Prevod protokolov v arabski dosežen, ki, vendar pa, št širina učinek je bil najden.[102]

Samo od začetka Palestine konflikta, obstaja velika Muslimanska sprejem protokolov.[103] Po 1929 krvavi nemiri med Judi in Muslimani v Jeruzalemu, Hebrona in Safed prišel, poskušal Mohamed Amin al-Husseini, Veliki mufti od Jeruzalema, na podlagi protokolov dokazati, da Judje so instigators bilo. [104] , 1938, je bila ena Muslimanska bratovščina organizirano Islamske parlamentarna konferenca v korist Palestinskih arabske Prevode protokolov in hitlerjev Mein Kampf , ki se distribuira, in s tem kariere v teh spisih v Islamski prostor se je začel.[102] Po travmatičnih porazu Arabskih držav v Izraelsko vojno za neodvisnost leta 1948 in posledično Mz in izgonu Palestincev je, da antisemitske Izjave in teorije zarote, v Islamski svet.[105] Od takrat, uvajanje protokolov starešine Okoliřu v Islamskem svetu, njihovi največji učinek: se štejejo kot pomemben vir informacij o Zionism in Judovstva, ki so iz velike založniške hiše, urejena, ugledni politiki, intelektualci in verski voditelji vseh po svetu mnenja temeljijo na vas.[106] , ki se Pogosto uporabljajo za prikaz, iz Zahoda, kulturno, tehnično, ekonomsko in politično ponižan in zatreti, da se: križarskih pohodov so tukaj kot začetek Tradicijo, ki jo je videl nad imperializma in colonialism 19. stoletja. in 20. Stoletja do ustanovitve države Izrael leta 1948, in od takrat, gnojila bližnjevzhodni konflikt , ki je dovolj. Številne poraze, da Arabski svet proti Zahodu in po Zahodni vplivala Izrael je utrpela ki je pripeljala do občutkov nemoči in jeze, ki pa v zaroto fantazije izraz: Kot vzrok videti ne, na primer ostanki v posodobitev Arabske države ali pomanjkanje Enotnosti med njimi, ampak zlo, zarotniško Dela enotnega vse-močan sovražnik: Judje. Idealno-tipična formulacija te zarote diskurz protokolov .[107]

Francija

V Franciji so izšli trije različni prevodi protokolov.  Za najbolj razširjenim je stal Monsignor Ernest Jouin (1844-1932), Katoliški duhovnik, ki je svoj prevod objavil  leta 1920 v Revue Internationale des Sociétés Secrètes pojavil.[108] Da so sed protokoli razširili po Franciji, je tudi zasluga ameriške antisemitke Leslie Fry (alias Paquita Louise de Shishmareff, 1872-1970). V časopisnem članku iz leta 1921 pravi, da bi avtor protokolov lahko bil sionistični publicist, Asher Ginzberg. Spisal naj bi ga leta 1890 v Odesi v hebrejskem jeziku za svoje tajno društvo  Bnei Moshe (sinovi Mojzesa) pisno. Francoski prevod besedila naj bi prišlo v roke Alliance Israélite Universelle, mednarodne Judovske kulturne organizacije, od tam pa leta 1897 na Baselski kongres, od koder tudi izvira Nilusova kopija.[55]

Viri

  1. Wolfgang Benz: Die Protokolle der Weisen von Zion.
  2. Jeffrey L. Sammons (Hrsg.
  3. Jeffrey L. Sammons (Hrsg.
  4. Jeffrey L. Sammons (Hrsg.
  5. Jeffrey L. Sammons (Hrsg.
  6. 6,0 6,1 Jeffrey L. Sammons (Hrsg.
  7. Norman Cohn: „Die Protokolle der Weisen von Zion.
  8. Jeffrey L. Sammons (Hrsg.
  9. Jeffrey L. Sammons (Hrsg.
  10. Jeffrey L. Sammons (Hrsg.
  11. Jeffrey L. Sammons (Hrsg.
  12. Jeffrey L. Sammons (Hrsg.
  13. Auch zum Folgenden siehe Michael Weh: Gefährliche Fiktion.
  14. Jeffrey L. Sammons (Hrsg.
  15. Norman Cohn: „Die Protokolle der Weisen von Zion.
  16. Jeffrey L. Sammons (Hrsg.
  17. Wolfgang Benz: Die Protokolle der Weisen von Zion.
  18. Jasmin Waibl-Stockner: „Die Juden sind unser Unglück.
  19. Jeffrey L. Sammons (Hrsg.
  20. Wolfgang Benz: Die Protokolle der Weisen von Zion.
  21. Daniel Pipes, Verschwörung.
  22. Norman Cohn: „Die Protokolle der Weisen von Zion.
  23. Zitiert nach Daniel Pipes, Verschwörung.
  24. Jacob Katz, Vom Vorurteil bis zur Vernichtung.
  25. Wolfgang Benz: Die Protokolle der Weisen von Zion.
  26. Michael Lausberg: Die Resonanz des gobinistischen Rassenbegriffs bei Wagner und Nietzsche
  27. Norman Cohn: „Die Protokolle der Weisen von Zion.
  28. Daniel Pipes, Verschwörung.
  29. Jasmin Waibl-Stockner: „Die Juden sind unser Unglück.
  30. Jeffrey L. Sammons: ‘‘Einführung’’.
  31. 31,0 31,1 31,2 31,3 James Webb: Das Zeitalter des Irrationalen.
  32. Henri Rollin, L'apocalypse de notre temps.
  33. Norman Cohn: „Die Protokolle der Weisen von Zion.
  34. Jeffrey L. Sammons: ‘‘Einführung’’.
  35. Daniel Pipes: Verschwörung.
  36. Saul Friedländer: Das Dritte Reich und die Juden, Bd 1: Die Jahre der Verfolgung 1933–1939, C.H. Beck, München 1998, S. 109.
  37. Helmut Reinalter,Die Weltverschwörer.
  38. Éric Conan: L’origine des Protocoles des sages de Sion.
  39. Wolfgang Wippermann, Agenten des Bösen.
  40. James Webb, The Occult Establishment.
  41. Princess Radziwill Quizzed at Lecture.
  42. Michael Hagemeister: The Protocols of the Elders of Zion.
  43. Michael Hagemeister: Der Mythos der „Protokolle der Weisen von Zion“.
  44. Cesare G. De Michelis, The Non-Existent Manuscript.
  45. Thomas Grüter: Freimaurer, Illuminaten und andere Verschwörer.
  46. Die neueste deutsche Ausgabe ist: Maurice Joly, Ein Streit in der Hölle.
  47. Wolfgang Benz: Die Protokolle der Weisen von Zion.
  48. Jeffrey L. Sammons: ‘‘Einführung’’.
  49. Umberto Eco: Fiktive Protokolle.
  50. Abgedruckt bei Jeffrey L. Sammons (Hrsg.
  51. Jeffrey L. Sammons: ‘‘Einführung’’.
  52. Daniel Pipes: Verschwörung.
  53. Wolfgang Benz: Die Protokolle der Weisen von Zion.
  54. Leonid Luks: Zwei Gesichter des Totalitarismus.
  55. 55,0 55,1 55,2 Michael Hagemeister: Die 'Protokolle der Weisen von Zion' und der Basler Zionistenkongreß von 1897.
  56. Cesare G. De Michelis, The Non-Existent Manuscript.
  57. Michael Hagemeister: Die 'Protokolle der Weisen von Zion' und der Basler Zionistenkongreß von 1897.
  58. Michael Hagemeister: Die Weisen von Zion als Agenten des Antichrist.
  59. Jeffrey L. Sammons: ‘‘Einführung’’.
  60. Jeffrey L. Sammons: ‘‘Einführung’’.
  61. Michael Hagemeister: Die 'Protokolle der Weisen von Zion' und der Basler Zionistenkongreß von 1897.
  62. 62,0 62,1 Daniel Pipes: Verschwörung.
  63. Michael Hagemeister: Die 'Protokolle der Weisen von Zion' und der Basler Zionistenkongreß von 1897.
  64. Wolfgang Wippermann: Agenten des Bösen.
  65. Jeffrey L. Sammons (Hrsg.
  66. Kurzbiographie Müller von Hausens auf humanitas-international.org.
  67. Jacob Katz: Vom Vorurteil zur Vernichtung.
  68. Alfred Rosenberg: Die Protokolle der Weisen von Zion und die jüdische Weltpolitik.
  69. Die Zionistischen Protokolle.
  70. Wolfgang Benz, Die Protokolle der Weisen von Zion.
  71. Jeffrey L. Sammons: ‘‘Einführung’’.
  72. Jeffrey L. Sammons: ‘‘Einführung’’.
  73. Jeffrey L. Sammons: ‘‘Einführung’’.
  74. “The Protocols of Zion – An Exposure”.
  75. Binjamin Segel, Die Protokolle der Weisen von Zion kritisch beleuchtet.
  76. Wolfgang Benz, Die Protokolle der Weisen von Zion.
  77. Michael Hagemeister: Berner Prozess um die „Protokolle der Weisen von Zion“.
  78. Michael Hagemeister: Berner Prozess um die „Protokolle der Weisen von Zion“.
  79. Michael Hagemeister: Die 'Protokolle der Weisen von Zion' und der Basler Zionistenkongreß von 1897.
  80. online, Zugriff am 14.
  81. Begründung und Verlesung des Urteils, 14.
  82. Norman Cohn: „Die Protokolle der Weisen von Zion.
  83. Jeffrey L. Sammons: ‘‘Einführung’’.
  84. Ulrich Fleischhauer, Die echten Protokolle der Weisen von Zion.
  85. Michael Hagemeister: Die 'Protokolle der Weisen von Zion' und der Basler Zionistenkongreß von 1897.
  86. Hartmut Wagner: Judenhetze bei Koblenzer Friedensparty: „Protokolle der Weisen von Zion“ als Lektüre empfohlen. rhein-zeitung.de, 26.
  87. Ergebnis einer Listenanfrage bei der Bundesprüfstelle für jugendgefährdende Medien vom 5.
  88. Jeffrey L. Sammons: ‘‘Einführung’’.
  89. Johannes Rothkranz: Die „Protokolle der Weisen von Zion“ – erfüllt!
  90. Wolfgang Benz, Die Protokolle der Weisen von Zion.
  91. Armin Pfahl-Traughber: Wolfgang Gedeon und die „Protokolle der Weisen von Zion“. hpd.de, 31.
  92. Daniel Pipes: Verschwörung.
  93. Anthony Bianco: Wal-World: Inside the Empire of the World’s Largest Company.
  94. Howard Sachar: A History of the Jews in the Modern World.
  95. Paul Johnson, A History of the Jews.
  96. Jeffrey L. Sammons: ‘‘Einführung’’.
  97. William Korey, Russian Antisemitism, Pamyat, and the Demonology of Zionism.
  98. Protocols of the elders of Zion, in: Holocaust Encyclopedia, online auf: www.ushmm.org/
  99. Michael Hagemeister: Die Weisen von Zion als Agenten des Antichrist.
  100. „Das große Experiment“ auf der Webseite tanais.info, Zugriff am 7.
  101. Michel Bernhardt und Julia Jaki: Die ‚Protokolle der Weisen von Zion‘.
  102. 102,0 102,1 Stefan Wild: Importierter Antisemitismus?
  103. Michel Bernhardt und Julia Jaki: Die ‚Protokolle der Weisen von Zion‘.
  104. Michel Bernhardt und Julia Jaki: Die ‚Protokolle der Weisen von Zion‘.
  105. Michel Bernhardt und Julia Jaki: Die ‚Protokolle der Weisen von Zion‘.
  106. Esther Webman: The Adoption of the Protocols in the Arab Discourse on the Arab-Israeli Conflict, Zionism and the Jews.
  107. Wolfgang Benz, Die Protokolle der Weisen von Zion.
  108. Jeffrey L. Sammons: ‘‘Einführung’’.