Rimska Dakija

Rimske province leta 117

Rimska Dakija (latinsko Dacia Traiana ali Dacia Felix), rimska provinca od leta 106 do 271/275. Njeno ozemlje je obsegalo današnjo vzhodno in jugovzhodno Transilvanijo, Banat in Oltenijo v sedanji Romuniji. Dakija je bila od samega začetka organizirana kot cesarska provinca in ostala taka skozi celotno obdobje rimske zasedbe. Zgodovinarji ocenjujejo, da je imela 650.000-1.200.000 prebivalcev.[1]

Osvajanje Dakije je dokončal cesar Trajan (vladal 98-117) po dveh velikih vojnih pohodih proti Decebalovemu Dačanskemu kraljestvu. Rimljani niso nikoli zasedli celotnega Dačanskega kraljestva, ker so v večjem delu Moldavije, Maramureşu in Crişani tudi po rimski osvojitvi vladali Svobodni Dačani. Rimska provinca Dakija je bila leta 119 razdeljena na provinci Gornjo Dakijo (Dacia Superior) in Spodnjo Dakijo (Dacia Inferior, kasneje preimenovana v Dacio Malvensis). Leta 124 (ali 158) je bila Gornja Dakija razdeljena na provinci Dacia Apulensis in Dacia Porolissensis. Med markomanskimi vojnami sta bili vojaška in sodna oblast združeni in podrejeni enemu samemu guvernerju z dvema podrejenima senatorjema (legati legionis). Provinca se je preimenovala v Tri Dakije (Tres Daciæ) ali preprosto v Dakijo (Dacia).

Rimska oblast je v Dakiji izvedla masovno in organizirano kolonizacijo. Odprla je nove rudnike in povečala obseg izkoriščanja rud, v provinci pa je cvetelo tudi poljedelstvo, živinoreja in trgovina. Z žitom je začela oskrbovati vojaštvo ne samo doma, ampak tudi na ostalem Balkanu. Postala je zelo urbanizirana, saj je imela 11 ali 12 znanih mest, od katerih je osem imelo najvišji položaj kolonije (colonia). Število mest je bilo kljub temu manjše kot v drugih provincah v regiji. Vsa mesta so se razvila iz starih vojaških taborov. Finančno, versko in sodno središče vseh treh podenot province je bila Ulpia Traiana Sarmizegetusa, v kateri je bil sedež cesarskega prokuratorja (državnega finančnega uradnika). Sedež vojaškega guvernerja vseh treh podenot province in njegov štab sta bila v Apulu, ki ni bil samo največje mesto v provinci, ampak ob vsej donavski meji cesarstva.

Provinco so od samega začetka vojaško in politično ogrožali. Njeni stalni tekmeci so bili sosednji Svobodni Dačani (Daci liberi), ki so jo po združitvi s Sarmati med vladanjem Marka Avrelija stalno nadlegovali. Po mirnejšem obdobju od vladanja Komoda do Karakala (180-217) so začeli provinco ponovno pustošili, tokrat Karpi, dačansko pleme, ki se je povezalo z ravnokar prišlimi Goti. Goti so v tistem času postali resna grožnja Rimskemu cesarstvu. Rimski cesarji. ki so spoznali, da postaja ohranjanje oblasti v Dakiji vedno težje, so bili v 270. letih prisiljeni Dakijo zapustiti. Postala je prva dolgoletna rimska posest, ki so jo zapustili.[2] Provinco so leta 248-250 upostošila germanska plemena (Goti, Tajfali in Bastarni), katerim so se pridružili Karpi, leta 258 in 263 Karpi in Goti, leta 267 in 269 pa Goti in Heruli.[3][4] Antični viri pišejo, da je bila Dakija izgubljena že med vladanjem cesarja Galijena (vladal 253-268), vendar istočasno poročajo, da je bil Avrelijan (vladal 270-275) tisti, ki se je odrekel Dacii Traiani. Iz Dakije je umaknil svojo vojsko in državno upravo in ustanovil Dacio Aureliano z upravnim središčem v Serdici, sedanji Sofiji, v Spodnji Meziji.

Usoda romaniziranega prebivalstva nekdanje province Dacie Traiane je bila predmet živahnih prerekanj. Ena od teorij trdi, da se je latinski jezik, ki so ga govorili v antični Dakiji, postopoma pretvoril v romunskega. V istem procesu so se iz starih Dako-romanov, romaniziranih prebivalcev Dacie Traiane, razvili sodobni Romuni. Nasprotna teorija trdi, da so Romuni potomci romaniziranih prebivalcev rimskih provinc na Balkanskem polotoku.

Dačansko kraljestvo in Rimsko cesarstvo

Dačani in Geti so že pred vključitvijo Dakije v Rimsko cesarstvo pogosto prihajali v stik z Rimljani.[5] Rimsko zanimanje za ozemlje ob spodnji Donavi se je povečalo, ko je Burebista[5] (vladal 82-44 pr. n. št.)[6] združil domorodna plemena in začel agresivno širiti svoje ozemlje. Njegovo kraljestvo se je na zahodu razširilo do Panonije in na vzhodu doseglo Črno morje. Na jugu se je njegova oblast začela širiti na Balkan.[7]

Leta 74 pr. n. št.[7] so rimske legije pod poveljstvom Gaja Skribonija Kurija dosegle spodnjo Donavo in prišle v stik z Dačani.[8] Rimljani so bili zaskrbljeni predvsem zaradi Burebistove naraščajoče moči in vpliva in njegovega aktivnega poseganja v rimsko politiko. Njegova odločitev tik pred bitko pri Farzalu, da bo posegel v rimsko državljansko vojno in podprl Pompeja, je po Pompejevi spravi s Cezarjem obrnila Cezarjevo pozornost proti Dakiji.[9] Cezar je v svoje načrte za pohod proti Partom leta 44 pr. n. št. vključil pohod preko Dakije, na katerem bi mimogrede uničil kralja Burebista in njegovo kraljestvo.[10] Načrtovani pohod se zaradi Cezarjevega uboja leta 44 pr. n. št. ni zgodil, Burebista pa je naredil napako, da ni v celoti združil plemen, katerim je vladal. Po zaroti, v kateri so ga umorili, je njegovo kraljestvo razpadlo na štiri politične entitete, kasneje celo na pet, v katerih so vladali nepomembni šibki kralji.[11][12]

Od Burebistove smrti do Decebalovaga vzpona na oblast se je rimska vojska še naprej spopadala z Dačani in Geti.[5] Stalni vpadi dačanskih plemen v sosednji rimski provinci Mezijo in Panonijo so vzpodbudili lokalne guvernerje in cesarje k številnim kazenskim pohodom proti njim.[5] Takšno socialno, diplomatsko in politično stanje je trajalo večino pregrimskega obdobja.[5] Rimljani so posameznim pomembnim Dačanom kot prijateljem in zaveznikom (amicii et socii) občasno podeljevali priviligirane položaje, kar je do vladavine cesarja Oktavijana utrdilo rimsko pokroviteljstvo nad nekaterimi vplivnimi Dačani.[5] Dober primer takšnega pokroviteljstva se je pokazal v Oktavijanovi vojni z Markom Avrelijem, v kateri je Oktavijan iskal zaveznike med vsemi tujimi vladarji, ki bi lahko ogrozili Antonijeve evropske province. Leta 35 pr. n. št. je Dačanom ponudil zavezništvo in poroko s hčerko dačanskega kralja Kotisa, Kotisu pa bi dal v zamož svojo hčerko Julijo.[13][14] Rimski običaj jemanja kraljevskih talcev, ki naj bi se pojavil v prvi polovici 1. stoletja pr. n. št., je zagotovo nastal po Oktavijanu in se prakticiral v poznem predrimskem obdobju.[15]

Rimski antični viri dokazujejo, da so bili v Dakiji že pred rimsko osvojitvijo prisotni rimski trgovci in umetniki in da je bila raj za pobegle rimske sužnje.[15] Kulturna in trgovska menjava je postopoma razširila rimski vpliv po celi regiji, kar je bilo najbolj prepoznavno na ozemlju okoli gorovja Orăştie.[15]

S prihodom Flavijske dinastije, še posebno med vladanjem cesarja Domicijana, so se konflikti ob srednji in spodnji Donavi začeli stopnjevati.[16] Leta 84 ali 85 so Dačani pod vodstvom kralja Decebala vdrli preko Donave, opustošili Mezijo in ubili njenega guvernerja Opija Sabina.[17] Domicijan je zaradi njihovih vpadov Mezijo reorganiziral v Gornjo in Spodnjo Mezijo in sprožil vojno proti Decebalu. Ker zaradi težav na germanski meji vojne ni mogel dokončati, je z Dačani sklenil mirovno pogodbo, zaradi katere je bil deležen ostrih kritik.[18] Omenjena dogajanja so bila uvod v Trajanove vojne za osvojitev Dakije.[16] Trajan je s svojimi legijami prečil Donavo in se med prodiranjem v Dakijo osredotočil predvsem na pomembno ozemlje okoli gorovja Orăştie.[19] Leta 102[20] se je niz spopadov končal s pogajanji in sklenitvijo mirovne pogodbe, s katero je moral Decebal porušiti svoje trdnjave in dovoliti nastanitev rimske garnizije v Sarmizegetusi Regii (Grădi ș tea Muncelului, Romunija), ki bi zagotavljala izvajanje določil mirovna pogodbe.[19] Trajan je svojemu inženirju Apolodorju iz Damaska[21] ukazal, naj naredi načrt in zgradi most preko Donave v Drobeti.[20]

Trajanov drugi vojni pohod v Dakijo leta 105–106 je bil, kar se širitve ozemlja in osvajanja tiče, zelo specifičen.[19] Njegova ofenziva je bila usmerjena predvsem na Sarmizegetuso Regio. [22] Rimljani so oblegali Decebalovo prestolnico, ki se je vdala in bila zatem porušena.[20] Dačanski kralj in peščica njegovih pristašev so se umaknili v gore. Njihovo upiranje je bilo kratkotrajno in Decebal je naredil samomor.[23] Drugi dačanski plemiči so se predali ali prišli v rimsko ujetništvo.[24] Eden od njih je razkril mesto dačanskega kraljevega zaklada, ki je bil izjemno bogat. V njem je bilo 226,8 kg zlata in 453.600 kg srebra.[24]

Sklici

  1. Georgescu 1991, str. 6.
  2. Bury 1893, str. 493.
  3. Treptow & Bolovan 1996, str. 34.
  4. Cottrell, Notarás & Casares 2007, str. 20.
  5. 5,0 5,1 5,2 5,3 5,4 5,5 Oltean 2007, str. 50.
  6. Pop 1999, str. 14.
  7. 7,0 7,1 Georgescu 1991, str. 4.
  8. Mócsy 1974, str. 17-18.
  9. Oltean 2007, str. 43.
  10. Burns 2003, str. 195.
  11. Oltean 2007, str. 48.
  12. Schmitz 2005, str. 10.
  13. Bunson 2002, str. 165.
  14. Pârvan 1928, str. 157-158.
  15. 15,0 15,1 15,2 Oltean 2007, str. 52.
  16. 16,0 16,1 Burns 2003, str. 183.
  17. Jones 1992, str. 138.
  18. Jones 1992, str. 192.
  19. 19,0 19,1 19,2 Oltean 2007, str. 54.
  20. 20,0 20,1 20,2 Pop 1999, str. 16.
  21. MacKendrick 2000, str. 74.
  22. Bennett 1997, str. 102.
  23. Pop 1999, str. 17.
  24. 24,0 24,1 Bennett 1997, str. 103.

Viri

  • Bury. J.B. (1893), A history of the Roman Empire: from its foundation to the death of Marcus Aurelius (27 B.C.-180 A.D.), Student's Series, New York, Harper.
  • Cottrell, P. L, Notarás, G., Casares, G.T. (2007), From the Athenian tetradrachm to the euro: studies in European monetary integration, Studies in banking and financial history, Farnham, Ashgate Publishing, ISBN 978-0-7546-5389-9.
  • Georgescu, V. (1991), The Romanians: a history, Columbus, Ohio, ZDA, Ohio State University Press, ISBN 978-0-8142-0511-2.
  • Treptow, K.W., Bolovan I. (1996), A History of Romania, East European Monographs, ISBN 978-0-88033-345-0.