Rimsko kraljestvo

Rimsko kraljestvo
Regnvm Romanvm
753 pr. n. št.–510 pr. n. št.
Četrti antičnega Rima
Glavno mesto Rim
Jeziki latinščina
Religija rimsko poganstvo
Vlada monarhija
Rex
 -  753 pr. n. št. - 717 pr. n. št. Romul
 -  535 pr. n. št. - 510 pr. n. št. Lucij Tarkvinij Ošabni
Zakonodajno telo Rimske skupščine
Zgodovinsko obdobje Antika
 -  ustanovitev Rima 753 pr. n. št.
 -  posilstvo Lukrecije 510 pr. n. št.

Rimsko kraljestvo (lat. Regnum Romanum) je bila monarhija na Apeninskem polotoku. Ustanovljena je bila 753 pr. n. št. leta 510 pr. n. št. pa je na njeni osnovi nastala Rimska republika.

Zgodovina Rimske države

Pred nastankom

Od 10. do 7. stoletja pr. n. št. so ozemlje Apeninskega polotoka poseljevala različna ljudstva. V osrednjem delu polotoka so živela italska plemena. K njim prištevamo še umbrijska plemena na severu, katerih središče je bila Umbrija, ter sabelska plemena na jugu. V Laciju ob izlivu Tibere so živela latino-fališčanska plemena. Italcem so bili sorodni Veneti ob vzhodni nižini Pada (po njih je poimenovana Venecija). Ob veliki indoevropski selitvi so z vzhoda prišla ilirska plemena. Iz slednjih naj bi izvirali Mesapijci in Apulci na jugovzhodu (po njih je poimenovana pokrajina Apulija, ital. Puglia) in Elimijci na zahodu Sicilije. Od starega prebivalstva, ki ni bilo podjarmljeno, so se ohranili Ligurci v zahodnih Alpah in Proto-Sikulci ter Sikanci v gorskih območjih Sicilije.

Etruščanski vpliv

Etruščansko ozemlje
Glavni članek: Etruščani

Na razvoj rimske kulture so najmočneje vplivali Etruščani, ki so od 9. stoletja pr. n. št. naseljevali področje današnje Toskane (ime pokrajine izhaja iz besede Tusci, latinskega poimenovanja za Etruščane). O njihovem izvoru obstaja več hipotez, najbolj razširjeni sta hipoteza o priselitvi z vzhoda iz območja Male Azije ter hipoteza o avtohtonem izvoru. Etruščani so bili kulturno močno povezani z Grki. Od njih so prevzeli pisavo, antropomorfno upodabljanje bogov, kultni kip in kamnito svetišče. Te kulturne značilnosti so pozneje posredovali Rimljanom. V največjem obsegu je etruščansko ozemlje obsegalo Etrurijo, Kampanjo, Lacij, Padsko nižino in Korziko. S severa so Etruščane v 5. stol. pr. n. št. v Padski nižini napadli Kelti, z juga pa so Kampanjo napadli Oski. Tako je lahko Rim v 4. in 3. stoletju pr. n. št. zavzel oslabljena etruščanska mesta.

Grška kolonizacija

Glavni članek: Grška kolonizacija

Od sredine 8. stol. pr. n. št. so na jugozahodu in jugovzhodu Apeninskega polotoka svoje kolonije ustvarjali Grki. Naseljevali so predvsem obrežja. Območje njihovih kolonij na jugu polotoka se je imenovalo Magna Graecia, ki je pod Rimsko republiko prišla po pirski vojni leta 278 pr. n. št. Tam še danes živi grško govoreča manjšina.

Mitološka razlaga nastanka Rima

Glavni članek: Nastanek Rima

Trojanski junak Enej je po padcu Troje dolgo taval po svetu in kočno našel svoje zatočišče v Italiji, v Laciju, kjer je ustanovil mesto Alba Longa. Po njegovi smrti so mestu vladali njegovi potomci.

Ko je na oblast prišel Enejev potomec Numitor, ga je brat Amulij vrgel s prestola. Nato je ubil Numitorovega sina, njegovo hčerko Rejo Silvijo pa je poslal za svečenico v svetišče boginje domačega ognjišča Veste. Imenoval jo je za vestalko, saj je vedel da se vestalke ne smejo poročiti in tako bi Numitor ostal brez potomcev, ki bi lahko zavladali Alba Longi.

Kljub temu, da je bila Reja Silvija svečenica, se je v njo zaljubil bog vojne Mars; tako je rodila dvojčka Romula in Rema. Ko je Amulij izvedel, kaj se je zgodilo, je svojemu sužnju naročil, naj otroka odvrže v reko Tibero. Voda je brata odnesla na obalo ob podnožju Palatina, kjer ju je našla volkulja, ki ju je vzgojila in ju hranila z lastnim mlekom.

Volkulja z Romulom in Remom, simbol Rima

Čez nekaj časa ju je k sebi vzel pastir Faustul (lat. Faustulus) in ju s svojo ženo Ako Larentio (Acca Larentia) vzgojil kot lastna sinova, četudi ni vedel za njuno usodo.

Ko sta Romul in Rem odrasla in izvedela za svojo usodo, sta odšla do Kralja Amulija in ga vrgla z oblasti, tako da je Romul ubil Amulija, na oblast pa se je vrnil njun ded, Numitor.

Čez nekaj časa sta se Romul in Rem odločila, da ustanovita lastno mesto. Dogovorila sta se, naj bo ustanovitelj in vladar mesta tisti, ki bo videl več ptic. Tako sta odločitev prepustila bogovom.

Romul se je povzpel na grič Palatin, Rem pa na Aventin. Romul je videl dvanajst ptic, Rem pa šest. Romul je nato začel plužiti brazdo okoli Palatina, kjer naj bi stalo obzidje mesta. Rem je bratu zavidal in preskočil »zid«, Romul pa ga je, ker ni prenesel, da bi kdorkoli vstopil v njegovo še ne zgrajeno mesto, ubil, rekoč: »Naj se vsakemu, ki tako prestopi moje obzidje, zgodi tako.«

21. aprila 753 pr. n. št. je Romul sam dokončal mesto in ga imenoval Roma – Rim.

Mitološki rimski kralji

Zgodovino kraljestva je zapisal Tit Livij in je predvsem mitološkega značaja ter tako ne opisuje dejanske zgodovine mesta.

To obdobje rimske zgodovine poznamo predvsem iz nezanesljivih antičnih legend, ki jih je večinoma zapisal rimski zgodovinar Tit Livij (59 pr. n. št.17 n. št.). Vire je jemal predvsem iz ustnega izročila ter nekaterih institucionalnih in arhitekturnih značilnosti mesta, zato so podatki zelo nenatančni.

Vladavina Romula

Romul ni bil samo ustanovitelj Rima, pač pa tudi njegov prvi kralj. Leta 753 pr. n. št. je začel graditi mesto na Palatinu. Odločil je, da bo priznal za meščana vsakogar, ki bo pomagal pri gradnji. S tem je priklical razne kriminalce, pobegle sužnje, izgnance in druge nepridiprave, ki so v nastajajočem mestu našli zavetišče. Tako je naselil pet od sedmih rimskih gričev. Da bi meščanom priskrbel žene, je povabil sosednje pleme Sabincev na praznovanje, kjer so ugrabili Sabinke in jih pripeljali v Rim. Sabinci so jim napovedali vojno, a so ženske potrdile, da se v Rimu počutijo dobro in pobotale obe strani. Od takrat sta izmenično vladala latinski in sabinski kralj.

Romul je razdelil Rimljane na nesposobne in sposobne za vojsko. Slednji so bili razvrščeni v legije; vsako je sestavljalo 6000 pešakov in 600 konjenikov. Ostali so postali prebivalci Rima in izmed teh je Romul izbral 100 najplemenitejših in jih določil za senatorje v kraljevem sosvetu, rimskem senatu. Te može je poimenoval patres (od pater, lat. oče), njihovi nasledniki pa so postali patriciji – aristokrati in elita. Po združitvi Rimljanov in Sabincev je senatu dodal še 100 sinov Sabink.

Pod Romulovo vladavino je bila ustanovljena tudi skupščina comitia curiata. Romul je za njeno sestavo najprej razdelil prebivalce Rima na tri plemena: Ramnes (Rimljani), Tities (Sabinci) in Luceres (Etruščani). Vsako pleme je nato izbralo deset predstavnikov curiae, ki so tvorili enotno volilno telo. Vsi predlogi, ki jih je obravnavala comitia curiata so bili tako soglasno sprejeti ali zavrnjeni, saj se je mnenje večine upoštevalo kot mnenje celotne curiate.

V 38-letni vladavini se je Romul bojeval v več uspešnih vojnah in razširil ozemlje kraljevine na celoten Lacij in nekatera sosednja območja. Prav tako je kot del rimske religije vpeljal avgurje. Po smrti v starosti 54 let so Romula proglasili za boga vojne Kvirina, ki je bil eden izmed treh glavnih rimskih bogov in je predstavljal tudi deificirano podobo mesta Rim.

Po mnenju sodobnih zgodovinarjev so si Romula izmislili kasnejši antični zgodovinarji[navedi vir]. Njegovo ime, ki pravzaprav niti ni latinsko, naj bi objasnilo izvor imena Rim[navedi vir]. Njegovemu dozdevnemu vladanju so pripisali dejanja, ki se od sina boga vojne in ustanovitelja takega mesta tudi pričakujejo. Prav tako mu so mu pripisali ustanavljanje prvih rimskih političnih, vojnih in društvenih institucij, kakor tudi vojskovanje s sosednjimi ozemlji. Neko obdobje naj bi tudi vladal skupaj s sabincem Titom Tacijem (lat. Titus Tatius), katerega resnični soimenjak je bil verjetno prvi pravi rimski kralj. V poznejših stoletjih so se viri o njegovem obstoju porazgubili, zato so njegovo obdobje vladanja spojili z Romulovim.

Vladavina Nume Pompilija

Po zapisih Tita Livija je Numa užival ugled zaradi svoje miroljubnosti in je bil po Romulovi čudni in skrivnostni smrti izvoljen za kralja. Poleg tega je bil Sabinec, s čimer so hoteli izravnati stara nasprotja med prebivalci Rima.

Čeprav sprva ni hotel postati kralj, ga je oče prepričal v vladavino, saj naj bi pomenila služenje bogovom. Njegovo vladanje je bilo zaznamovano z mirom in blaginjo.

Numa je reformiral rimski koledar, tako da je z dodatnima mesecema, januarjem in februarjem, uskladil lunino in sončevo leto. Območja okoli Rima je za lažje upravljanje razdelil na okrožja. Prišteva se mu tudi ustanovitev prvih rimskih cehov.

Med rimskimi kralji je bil Numa najbolj religiozen, saj je med svojim vladanjem vpeljal flamen, vestalke in pontife. Zgradil je tudi templa boginje Veste ter boga Janusa. Po izročilu naj bi med njegovo vladavino iz neba padel Jupitrov ščit, na katerem je bila zapisana usoda Rima. Numa je ukazal narediti 11 kopij tega ščita, ki so za Rimljane postale svete.

Kot miroljuben mož je Numa med prebivalce Rima širil vrednote pobožnosti in pravičnosti. Vrata templja boga Janusa tako niso bila odprta niti en dan, saj Numa v 41. letih svojega vladanja ni bil nikoli v vojnem sporu. Umrl je naravne smrti.

Vladavina Tula Hostila

Tul Hostil je bil bolj podoben Romulu kot Numi, saj je bil vojno nastrojen in ni spoštoval bogov. Spustil se je v vojne z Alba Longo, Fidenae in Veii in s tem močno povečal rimsko ozemlje. Alba Longo je uničil do tal, njeno prebivalstvo pa zasužnjil.

Imel je tako željo po vojni, da je začel še drugo vojno s Sabinci. V času njegove vladavine je mesto zajela kuga, po legendi zaradi njegovih številnih vojn in nenaklonjenosti bogovom, okužen pa je bil tudi Tul. Ko je molil k Jupitru in ga prosil za pomoč, se je Jupiter odzval s strelo, ki jo je pognal v njegovo hišo, ki je skupaj z vladarjem zgorela do tal.

Njegova vladavina je trajala 31 let.

Vladavina Anka Marcija

Ank Marcij (lat. Ancus Marcius; 640 pr. n. št.616 pr. n. št.), Tulov naslednik, je bil Sabinec in sin Numove hčerke. Nadaljeval je z delom svojega deda, s tem, da je oživil stare verske običaje in ceremonije, ki jih je Tul zanemarjal. Osvojil je nekaj latinskih mest in od tam izgnal veliko prebivalcev Rima na grič Aventin. Tako se je močno povečalo število plebejcev.

Ank je postavil fetiales (fetialis – »vojni glasnik«)[1], katerih naloga je bila pomiriti spore s tujimi državami, določiti pogoje, pod katerimi se bodo začele bitke in vojne in izvajati religiozne obrede ob napovedih vojne.

Ustanovil je kolonijo v Ostii ob izlivu Tibere. Zgradil je trdnjavo na Janiculumu za obrambo proti Etruščanom in jo združil z Rimom s prvim mostom preko Tibere, ki je bil imenovan Pons Sublicus, saj je bil narejen iz lesenih opornikov (lat. sublica ošiljen kol, opornik).[2] Poleg tega je zgradil še zapor za prestopnike.

Vladal je 24 let.

Vladavina Tarkvinija Priska

Lucij Tarkvinij Prisk (lat. Lucius Tarquinius Priscus; 616 pr. n. št.578 pr. n. št.; priscus pomeni starejši), peti rimski kralj, je bil prvi izmed etruščanskih rimskih kraljev, sicer pa po rodu Grk. Njegov oče Demaratus, bogat meščan Korinta, se je naselil v etruščanskem mestu Tarquinii, kjer se je poročil z Etruščanko.

Tarkvinij se je poročil s Tanaquil, ki je pripadala premožni družini, in tako tudi sam postal član premožne družine. Posegal je po vedno večjih odlikovanjih in zato je poskusil svojo srečo v Rimu. Ko je prispel v Janiculum, mu je orel pograbil pokrivalo in mu ga potem, ko je poletel na visoko višino, spet postavil na glavo. Tanaquil, ki je bil izkušena v etruščanski prerokovalski znanosti, mu je povedala, da zaradi tega lahko upa na najvišja priznanja. Preimenoval se je v Lucija Tarkvinija Priska. Ank Marcij ga je namestil za varuha svojih otrok, po kraljevi smrti pa sta ga senat in ljudstvo soglasno izvolila za kralja.

Tarkvinij je vojni premagal Sabince in zavzel njihovo mesto Collatia, kjer je za vladarja postavil svojega nečaka Egeriusa, od takrat zvanega Collatinus. Prav tako je zavzel veliko latinskih mest in postavil vladar celotnega Lacija.

V mestu je zgradil cloaco maximo – kanalizacijo, ki se je ohranila do danes. Zasnoval je Circus Maximus, kjer so začeli prirejati slavne rimske igre. Prav tako je naredil nekaj sprememb v ustroju države. Senatu je dodal še 100 članov, ki so bili pripradniki Luceres, tretjega plemena in so bili menovani patres minorum gentium, da bi se razlikovali od starih senatorjev, imenovanih patres majorum gentium. Trem stotnijam konjenikov, ki jih je postavil Romul, je dodal še tri stotnije in jih imenoval po sebi ter dveh prijateljih. Temu je nasprotoval prerokovalec Attus Navius, češ da so bogovi to prepovedali. Zgodba pripoveduje, da je kralj prerokovalca preizkusil in se z njim sporekel, nato pa mu ukazal: »Mislim, da bi moral ta brus presekati z nožem«. Navius je brez odlašanja vzel rezilo in presekal brus na dva dela. Kot posledico tega čudeža Tarkvinij Prisk ni ustanovil novih stotnij po stari zamisli, pač pa je starim dodal še vsaki po eno, tako da so se odtlej imenovale prva in druga Ramnes, Tities in Luceres. Prav tako je povečal število vestalskih devic iz štiri na šest, novi vestalki sta verjetno prihajali iz plemena Luceres.

Tarkvinij Prisk je imel ljubljenca, Servija Tula, ki naj bi bil sin sužnje, ugrabljene ob zavzetju latinskega mesta Corniculum. Po mitoloških razlagah naj bi bilo Tulovo otroštvo zaznamovano s čudeži, ki so napovedali njegov prihodnji vpliv in slavo. Tako naj bi mu nekoč med spanjem okoli glave gorel plamen, ne da bi ga poškodoval. Tanaquil je napovedala njegovo visočanstvo in od takrat je bil Tul kraljevi posvojenec. Tarkvinij mu je pozneje dal svojo hčerko v zakon in mu prepustil vlado. Toda sinovi Anka Marcija so se bali, da bi Tarkvinijev zet postal kralj, zato so najeli dva atentatorja za umor kralja. Ta dva moža sta hlinila medsebojni spor in tako prišla do Tarkvinija Priska, ki naj bi razsodil o njunem nesporazumu. Ko je kralj poslušal enega izmed njih, ga je drugi smrtno ranil s sekiro. Kljub temu sinovi Anka Marcija niso poželi sadov svojega zločina, saj jim je Tanaquil, pretvarjajoč se, da moževa rana ni bila smrtna, rekla, da se bo kralj kmalu vrnil, kraljeve dolžnosti pa je prevzel Servij Tul, ki je pozneje, brez da bi bil izvoljen, postal tudi uradni kralj.

Tarkvinij Prisk je vladal 38 let.

Vladavina Servija Tula

Servij Tul (lat. Servius Tullius; 578 pr. n. št.534 pr. n. št.) je brez volitev nasledil prestol. Zanj je značilno, da se je, tako kot Numa, zelo malo vojskoval. Rimsko državo pa je na novo oblikoval in uvedel več pomembnejših reform.

Plebejcem je dovolil sodelovanje v državljanski vladi. Senat je bil prešibak, da bi predlog zavrnil, toda sprejel ga je z velikim odporom.

Servij je vse Rimljane razvrstil v pet razredov glede na njihovo premoženje in plačilo davkov, in sicer s censusom, od 12500 asov naprej. Urejeno je bilo tako, da je imela premožnejša oseba večjo moč, ne glede na to ali je bila patricij ali plebejec. V prvem razredu so bili najbogatejši, v petem pa najrevnejši. Ureditev je bila podobna vojaški. Vsak razred je bil razdeljen v stotnije, katerih polovico so sestavljali seniorji, stari od 46 do 60, polovico pa juniorji, stari med 17 in 45. Razvrstitev po stotnijah je bila v rabi tudi v vojaške namene. Vsak razred je namreč sam prispeval za oklepe in orožje, tako da so bili v težko oboroženi pehoti bogatejši, lahke čete pa so sestavljali člani revnejši slojev. Poleg tega sta vsakemu razredu pripadli dve stotniji kovačev in tesarjev ter dve stotniji trobentačev in hornistov. Osebe, ki niso mogle plačati 12500 asov, niso bile vključene v noben razred in so tvorile samostojno stotnijo.

Uvedba delitve po premoženju v Rimu sovpada z uvedbo timokracije (razredna delitev po premoženju) pod vladavino Solona v polis Atene.[3]

Težko oborožena pehota je bila izbrana izmed bogatejših slojev, lažje čete, katerih ščiti in oklepi so bili cenejši, pa so bile vpoklicane izmed revnejših. Da bi preveril porast ali upad števila svojih subjektov in njihovega premoženja je uvedel še eno regulacijo, ki jo je imenoval lostrum. Tako so morali vsi državljani vsakih pet let v polnem oklepu zbrati v Campus Martius in tam navesti, kolikšno družino in premoženje imajo.

Stotnije so imele svojo skupščino, comitia centuriata, kjer je vsaka stotnija imela en glas. Zaradi tega v stotnijah ni bilo enako število članov, premožnejši razred je imel manj članov in tako veliko večje število stotnij. Prav tako so imeli pri odločanju manjšo vlogo seniorji. Comitia centuriata je bila povsem samostojna skupščina in je imela pravico voljenja kraljev in višjih uradnikov, odločanja glede vpeljave oz. ukinitve zakonov in možnost pritožbe na sodniško odločitev. Kljub temu pa ta comitia centuriata ni nadomestila stare patricijske skupščine, saj nobena odločitev ni bila veljavna, dokler je ni odobrila comitia curiata.

Servijev zid (lat. Murus Servii Tullii) je bila 11 km dolga in 3,5 metra široka obrambna meja okoli Rima

Rim je namesto na tri plemena po novem razdelil na trideset plemen, ki pa so bila razvrščena glede na lokacijo, torej so bili v njih neločeni plebejci in patriciji. Pozneje so se plemena zbrala po forumih, imenovanih comitia tributa. Patriciji so bili takrat izključeni iz teh skupščin, tako da so postale popolnoma plebejske.

Pomembno je tudi, da je Tul razširil mestne meje in z vključitvijo gričev Kvirinal, Viminal in Eskvilin zaključil mesto, tako da je sedaj obsegalo vseh sedem gričev. Okoli mesta je sezidal kamniti zid, po njem poimenovan zid Servijev zid. Zid je obdal še z jarkom, preostali material pa so nasuli na planjavo. Tako je Rim meril pet milj v obseg in se je v taki veličini ohranil do časa cesarjev, čeprav so okoli mesta nastajala predmestja.

Servij Tul je sklenil zavezništvo z Latinci.

Lucij Tarkvinij Ošabni se je poročil s Tulovo hčerko Tulijo (Tullia). Tullia je Tarkvinija spodbujala naj prevzame prestole in ta je sklenil zaroto s patriciji, zasedel prestol in skupaj s svojimi podložniki umoril Servija. Privoščil mu ni niti pogreba, rekoč: »Tudi Romul je odšel brez pogreba.« Tako naj bi tudi dobil svoj vzdevek – Ošabni (lat. Superbus).

Vladavina Servija Tula je trajala 44 let.

Vladavina Lucija Tarkvinija Ošabnega

Lucij Tarkvinij Ošabni (lat. Lucius Tarquinius Superbus; 534 pr. n. št.510 pr. n. št.) se je povzpel na oblast brez kakršnihkoli volitev. Eno njegovih prvih dejanj je bila ukinitev vseh plebejskih privilegijev, ki jih je uveljavil Servij. Poleg tega je prisilil revne sloje, da so delali za bedne mezde pod strogimi pogoji. Toda strog ni bil le do revnih, pač pa je izgnal in ubil vse senatorje in patricije, ki jim ni zaupal oz. se je hotel polastiti njihovega premoženja. Vsi latinski glavarji, ki so se mu poskušali upreti, so bili obravani kot izdajalci in kaznovani s smrtjo. Kljub temu da je bil tiran, pa je Rimsko državo povzdignil in ji izboril visok ugled med sosednjimi narodi, tako z zavezništvi kot z osvajanji. Svojo hčerko je poročil z Octaviusom Mamiliusom, pomembnim Latincem, in si tako zagotovil velik vpliv v Laciju.

Okrepljen s tem zavezništvom se je usmeril proti Volskom in zavzel premožno mesto Suessa Pometia, s čigar plenom je zgradil veličasten tempelj na Kapitolu. Ta tempelj je bil posvečen trem bogovom, Jupitru, Junoni in Minervi. Med gradnjo temeljev so delavci našli človeško glavo (lat. caput), svežo in dobro ohranjeno. Ta kraj naj bi zato pomenil glavo (vrh) sveta. Po tem je dobil ime Capitolium najprej tempelj, nato pa še grič.

Naslednje mesto, ki ga je napadel Tarkvinij, je bilo latinsko mesto Gabii, ki ni hotelo pristopiti v zvezo z Rimom. Mesta ni uspel zazveti s silo, zato je uporabil zvijačo. Njegov sin Sextus je, pretvarjajoč se, da je bolan, zbežal v Gabii. Ko si je pridobil zaupanje prebivalcev, je poslal k svojemu očetu poslal sla z vprašanjem, kako naj si pridobi oblast v mestu. Kralj ni odgovoril, pač pa je nadaljeval s ciljanjem cvetov najvišjih makov v svojem vrtu. Sextus je razumel subtilno sporočilo in ubil ali se kako drugače znebil vseh vodilnih mož v mestu ter tako olajšal očetu, da je zavladal mestu.

Po tem je Tarkvinij začel oblegati mesto Ardea, prestolnico plemena Rutuli. V tem času so se začeli njegovi sinovi in bratranec Tarquinius Collatinus prepirati o odlikah svojih žena. Tako so se vrnili v Rim, da jih nepričakovano obiskali. Zatem so odšli še na obisk k Lucretii, Collatinusovi ženi, v Collatiae. Sextus je bil nad njo očaran, zato je k njej prišel sredi noči in jo skušal posiliti ter ji zagrozil, da bo ubil njenega sužnja in njo ter njuni trupli postavil skupaj, kakor da sta prešuštvovala. Lucretia je o tej grožnji takoj poslala sla svojemu možu in očetu, Brutusu. Ko sta se oba vrnila, jima je povedala, kaj se je zgodilo in se zabodla. Zaradi tega dogodka so kralja in njegovo družino izgnali iz Rima. Tarkvinij, skupaj s sinovoma Titusom in Arunsom, je zbežal v Caere, v Etruriji. Sextus je pobegnil v Gabii, kjer so ga ubili prijatelji tistih, ki jih je sam ubil. Brutus se je z vojsko odpravil v Ardeo, kjer so ga radostno sprejeli, saj je nastopil proti tiranu.

Tarkvinij je do izgona vladal 22 let. V spomin tega dogodka so 24. februarja praznovali praznik regifugium ali fugalia.[4]

Politične institucije

Kralj

Rimska država je bila v prvih stoletjih monarhija, vladal pa ji je kralj (lat. rex). Vsi kralji, z izjemo prvega, Romula, so bili izvoljeni z doživljenjskim mandatom. Med prvimi štirimi ni nobene sorodstvene povezave, medtem ko so si bili zadnji tri v sorodu.

Upodobitev toge picte.

Kraljeve insignije so bile: dvanajst liktorjev, ki so nosili svežnje protja s sekirami (lat. fasces), vijoličasta toga (lat. toga picta), rdeči čevlji in bela krona.

Nekateri sodobni zgodovinarji menijo, da je bila vrhovna oblast v rokah ljudstva in da je bil kralj le izvršni predstojnik senata in ljudstva, nekateri pa menijo, da je imel kralj suvereno oblast in da sta imela senat in ljudstva le manjši vpliv na njegovo moč. Po predvidevanju, da je bil kralj suveren v običajnem smislu, je opravljal naslednje dolžnosti:

  1. predstojnik izvšilne oblasti (~premier) – lahko je vsilil zakone, upravljal je državno last, odločal je o osvojenem ozemlju in nadziral javna dela;
  2. poveljnik vojske – vpoklical in organiziral je legije, postavil poveljnike in odločal o vojni;
  3. vrhovni diplomat – predstavljal je Rim pred drugimi državami in sprejemal tuje veleposlanike;
  4. vrhovni svečenik – bil je uradni predstavnik Rima pred bogovi; imel je velik vpliv na religijo
  5. vrhovni zakonodajalec – izoblikoval in predal je predloge zakonov comitii curiati;
  6. vrhovni sodnik.

Senat

Rimski senat v času republike na freski iz 19. stoletja
Glavni članek: Rimski senat

Romulus je senat (iz lat. senex, kar pomeni starec, torej je senatus svet rodovnih starešin)[5] ustanovil tako, da je izbral najplemenitejše može in jih postavil v kraljevi sosvet. Senat je sprva sestavljalo 100 mož (iz plemena Ramnes ali Rimljani), po združitvi s Sabinci se je število senatorjev povečalo na 200 (pleme Tities ali Sabinci), končno pa ga je Tarkvinij Prisk s stotimi Etruščani (ali pleme Luceres) povečal na tristo mož. Člani so bili imenovani patres (lat. očetje), njihovi potomci pa so postali patriciji oz. aristokracija. Senatorji so bili že v času monarhije razdeljeni na dva dela: patres majorum gentium in patres minorum gentium; slednji so bili tako poimenovani najverjetneje zato, ker so prihajali iz gentes, ki so mesta v senatu pridobili kasneje.[6]

Patres ali senatorji so bili izbrani iz vodilnih gentes (skupina družin s skupnim prednikom). Članstvo v senatu ni bilo dosmrtno, pač pa je bilo odvisno od kralja, ki jih je vpoklical. Kralj je torej lahko med svojo vladavino zamenjal senatorje, naslednji kralj pa je lahko stare senatorje obdržal ali pa jih postavil po svoji volji.[6]

Senat v rimskem kraljestvo je imel tri glavne naloge: služil je kot izvršilna oblast,[7] kot sosvet za kralja in kot zakonodajno telo po dogovoru z rimskim ljudstvom.[8] Po tem ko je predlagani zakon dosegel strinjanje comitie curiate je lahko senat nanj vložil veto ali ga sprejel kot zakon. Kralj je ob težjih odločitvah lahko nasvet poiskal pri senatu, vendar ga ni moral nujno upoštevati. Samo kralj je lahko sklical sejo senata, razen med interregnumom, ko se je senat lahko sklical sam. Naloga senata med tem časom je bila izvolitev novega kralja.

Ko je kralj umrl, so izbrali člana senata (interrex), ki je predlagal kandidata za novega kralja.[9] Ko je senat odobril predlaganega, ga je ljudstvo izvolilo,[10] na koncu pa ga je senat potrdil.[9]

V času republike se je vloga senata zaradi spremembe nekaterih institucij nekoliko spremenila.

Comitia Curiata

Comitia curiata (skupščina kurij) je bilo edino zakonodajno telo v času monarhije. Skupščina je bila razdeljena na 30 kurij (lat. curia), po 10 za vsako pleme (Ramnes, Tities, Luceres). Vsi člani kurije so imeli volilno pravico. Vsi patriciji so bili člani skupščine. Večina glasov v posamezni kuriji je odločila o glasu celotne kurije. Večina glasov vseh kurij je predstavljala mnenje celotne skupščine.

Comitia curiata je dejansko imela zelo majhno moč in ni bila samostojno telo. Skupčino je lahko sklical zgolj kralj ali interrex. Redno je bila sklicana prvi dan v mesecu (kalende) ter konec prvega tedna v mesecu (none); na teh sejah so se seznanjali s tekočimi dogodki. Skupščina je glasovala le o predlogih kralja in razglasu vojne. Večina predlogov, za katere je kralj zaprosil za mnenje skupščine, je bila v zvezi z organizacijo in drugih zadevah povezanih z gensi.

Viri in literatura

  • Abbott, Frank Frost (1901), A History and Description of Roman Political Institutions, Elibron Classics, ISBN 0-543-92749-0 
  • Bleicken, Jochen [et al.]; prevajalca Janez Gradišnik, Roman Zupan (1981). Günther Böing (orig.), Marjan Krušič (slovenska izdaja), ur. Svetovna zgodovina. Ljubljana: Cankarjeva založba. (COBISS).  Navedi uporablja nezaželen parameter |coauthors= (pomoč)
  • Bratož, Rajko (2007), Rimska zgodovina: Od začetkov do nastopa cesarja Dioklecijana, Ljubljana: Zbirka Zgodovinskega časopisa, 26. knjižna zbirka Scripta 
  • Byrd, Robert (1995), The Senate of the Roman Republic, U.S. Government Printing Office, Senate Document 103-23. 
  • Goldsmith, Oliver (2005) [1851]. William C. Taylor, ur. Pinnock's Improved Edition of Dr. Goldsmith's History of Rome (txt) (angleščina). Philadelphia: Thomas, Cowperthwait & co. Pridobljeno dne junij 2008.  Neznan parameter |month= ni upoštevan (pomoč)
  • Livius, Titus; prevajalec D. Spillan, a.m. m.d. (2006) [1853]. The History of Rome, Books 01 to 08 (txt) (angleščina). London: Oxford.  Neznan parameter |accessyear= ni upoštevan (pomoč); Neznan parameter |accessmonth= ni upoštevan (pomoč); Neznan parameter |month= ni upoštevan (pomoč); Navedi uporablja nezaželen parameter |coauthors= (pomoč)
  • Smith, William; Eugene Lawrence (2006) [1881]. A Smaller History of Rome (txt) (angleščina). New York: Harper & Brothers.  Neznan parameter |accessmonth= ni upoštevan (pomoč); Neznan parameter |accessyear= ni upoštevan (pomoč); Neznan parameter |month= ni upoštevan (pomoč); Navedi uporablja nezaželen parameter |coauthors= (pomoč)
  • Smith, William (1875), A Dictionary of Greek and Roman Antiquities, London 
  • "Avete, Romani!". Pridobljeno dne 2008-12-19. 

Reference

  1. "Pogum Revija SRP 2006/1" (htm). Pridobljeno dne 2008-06-06. 
  2. "Latin Word Lookup". Pridobljeno dne 2008-08-20. 
  3. Cicero, Marcus Tullius; prevajalec E. Jones (2006) [46 pr. n. št.]. Cicero's Brutus or History of Famous Orators; also His Orator, or Accomplished Speaker. (txt) (angleščina).  Neznan parameter |accessyear= ni upoštevan (pomoč); Neznan parameter |month= ni upoštevan (pomoč); Navedi uporablja nezaželen parameter |coauthors= (pomoč); Neznan parameter |accessmonth= ni upoštevan (pomoč)
  4. Smith 1875
  5. "Senat, senatus". Pridobljeno dne 2008-08-21. 
  6. 6,0 6,1 "Online 1911 Encylopedia Britannica" (htm). Pridobljeno dne 2008-08-23. 
  7. Abbott 1901, str. 10
  8. Abbott 1901, str. 17
  9. 9,0 9,1 Abbott 1901, str. 14
  10. Byrd 1995, str. 20

Predloga:Link FA Predloga:Link FA Predloga:Link FA