Rudolf Caracciola

Rudolf Caracciola
220px  *
Rojstvo30. januar 1901({{padleft:1901|4|0}}-{{padleft:1|2|0}}-{{padleft:30|2|0}})[1][2][…]
Remagen[d], Kraljevina Prusija[d], Nemško cesarstvo
Smrt28. september 1959({{padleft:1959|4|0}}-{{padleft:9|2|0}}-{{padleft:28|2|0}})[1][2][…] (58 let)
Kassel, Hessen, Zvezna republika Nemčija[4]
NarodnostZastava Nemčije Nemec
Dirke za Veliko nagrado[5]
Leta aktivnosti1926 - 1928
Dirke84
MoštvaDaimler-Benz AG, Alfa Corse, Daimler-Motoren-Gesellschaft, Scuderia CC
Zmage27
Stopničke49
Pole pozicije7
Najhitrejši krogi17
Prva dirkaVelika nagrada Nemčije 1926
Prva zmagaVelika nagrada Nemčije 1926
Zadnja zmagaVelika nagrada Nemčije 1939
Zadnja dirkaVelika nagrada Švice 1939

Rudolf Caracciola, pokojni nemški dirkač, * 30. januar 1901, Remagen, Nemčija, † 28. september 1959, Kassel, Nemčija. Rudolf Caracciola je pokojni nemški dirkač in eden najuspešnejših dirkačev pred drugo svetovno vojno. Trikrat je osvojil Evropsko avtomobilistično prvenstvo, v letih 1935, 1937 in 1938, še dvakrat pa je osvojil tretje mesto, v letih 1932 in 1939. Ob tem je dosegel še več zmag na pomembnejših neprvenstvenih dirkah, na domači Veliki nagradi Nemčije je zmagal kar šestkrat, štirikrat na dirki Eifelrennen in trikrat na dirki za Veliko nagrado Švice, skupno pa je dosegel kar sedemindvajset zmag na pomembnejših dirkah za Veliko nagrado. Umrl je leta 1959 zaradi bolezni.

Dirkaška kariera

Rudolf Caracciola se je rodil 30. januarja 1901 v nemškem mestu Remagen italijanskima staršema. Kot prodajalec pri Daimler-Benzu so mu dovolili ob koncih tedna nastopati na dirkah, če je bila dirka v takšni razdalji do Dresdna, da je lahko nanjo potoval z avtomobilom. V sezoni 1926 je prepričal direktorja družbe, da mu posodijo tovarniški dirkalnik, moral pa je nastopiti na dirki za Veliko nagrado Nemčije. Petindvajsetletnemu Caraccioli je ob štartu njegove daleč najpomembnejše dirke v karieri dotlej na štartu ugasnil dirkalnik in štartati mu je uspelo šele, ko ga je porinil mehanik Otto Salzar, in na dirko se je pognal kot zadnji od štiriinštirideseterice nastopajočih dirkačev. Kmalu je začelo deževati in dirkalniki so eden za drugim leteli s proge, eden je tudi ubil enega od uradnih časomerilcev. 500,000 gledalcev je bilo močno presenečenih, ko se je v vodstvo prebil popolnoma neznani dirkač Rudolf Caracciola. Toda vodstvo je bilo kratkotrajno, saj je njegov Mercedes prizadela mehanska okvara, zaradi katere je zapeljal na postanek v bokse. Kot je bilo v navadi za tiste čase, je Caracciola sam začel popravljati dirkalnik. Šele pri zadnji od osmih svečk, ki jih je eno za drugo vzel iz motorja, je ugotovil krivca za težavo. Toda izgledalo je, da je bilo že prepozno, in moštvo ga je pozivalo naj odstopi. Caracciola pa se za te pozive ni zmenil in se znova podal na stezo. V trinajstem krogu je nehalo deževati in Caracciola, ki sploh ni vedel na katerem mestu dirka, je začel postavljati hitre kroge. Po skoraj triurnem dirkanju povsem na polno je prečkal ciljno črto popolnoma izčrpan, šele tedaj pa je izvedel, da je zmagovalec sploh prve dirke za Veliko nagrado Nemčije, pred drugouvrščenim rojakom Christianom Rieckenom pa je imel skoraj tri minute prednosti. Zaradi dobrega dirkanja v dežju je kot prvi dirkač dobil vzdevek Regenmeister (Kralj dežja), kasneje sta taka vzdevka dobila tudi Ayrton Senna in Michael Schumacher.

V naslednji sezoni 1927 je zmagal na dirki športnih dirkalnikov Eifelrennen, v sezoni 1928 je že drugič zmagal na dirki za Veliko nagrado Nemčije, v sezoni 1929 pa je dosegel eno svojih največjih zmag na dirki za Veliko nagrado Irske, kjer se je boril proti smetani britanskih dirkačev, ki niso veliko nastopali na drugih evropskih dirkah. V hudem nalivu je iz petih krogov zaostanka prišel do zmage na dirki, ki je bila dolga trideset krogov. Njegova zmaga na italijanski dirki Mille Miglia v sezoni 1931 je bila zadnja zmaga neitalijanskega dirkača na tej dirki za naslednjih štiriindvajset let, ko je podobno uspelo Stirlingu Mossu. V tej sezoni je zmagal še na dirkah Avusrennen in Eifelrenne ter tretjič na dirki za Veliko nagrado Nemčije.

V sezoni 1932 je četrtič zmagal na dirki za Veliko nagrado Nemčije, ki je prvič štela tudi za Evropsko avtomobilistično prvenstvo, s še tretjem mestom na dirki za Veliko nagrado Francije pa je zasedel tretje mesto v prvenstvu. V tej sezoni je še tretjič zmagal na dirki Eifelrennen ter prvič na dirkah za Veliko nagrado Lviva in Veliko nagrado Monze. V sezoni 1933, ko ni bilo prvenstva, se je huje poškodoval v trčenju na dirki za Veliko nagrado Monaka, zaradi česar je imel do konca življenja eno nogo krajšo od druge. Po okrevanju je v sezoni 1934, ko ponovno no bilo prvenstva, je dosegel zmago na dirki za Veliko nagrado Italije, kjer je dirkal skupaj s Luigijem Fagiolijem.

Popolnoma pripravljen pa je dočakal sezono 1935, ko je dosegel tri zmage na prvenstvenih dirkah za Veliko nagrado Belgije, Veliko nagrado Švice in Veliko nagrado Španije, kjer je na žrebu štartne vrste izžrebal položaj na začelju. Njegov stil je bil, da se je čim prej prebil v ospredje in kot po navadi se je ob štartu zapodil v prvi ovinek. Toda, ko bi moral zavirati, je zamenjal razporeditev pedal s tisto v turnem dirkalniku, in pritisnil na plin. Dirkači pred njim so v ogledalu videli drveči dirkalnik in se mu umaknili, da bi se izognili trčenju. Caracciola je le za las zvozil ovinek, toda prešel je v vodstvo ter dirko na koncu tudi dobil. Na le eni prvenstveni dirki je odstopil, na domači dirki za Veliko nagrado Nemčije pa je osvojil tretje mesto. To mu je prineslo prvi naslov Evropskega avtomobilističnega prvaka s prednostjo kar šestih točk. V tej sezoni je zmagal še na neprvenstvenih dirkah za Veliko nagrado Tripolija, Eifelrennenu in Veliko nagrado Francije.

Spomenik v Remagenu

V sezoni 1936 po dobrem začetku z zmago na prvi prvenstveni dirki sezone za Veliko nagrado Monaka zaradi dveh zaporednih odstopov ni imel možnosti za naslov prvaka, je pa zmagal še na neprvenstveni dirki za Veliko nagrado Tunisa. Ponovno pa je zablestel v naslednji sezoni 1937, ko je z zmagami na prvenstvenih dirkah za Veliko nagrado Nemčije, Veliko nagrado Švice in Veliko nagrado Italije, ter drugim mestom na dirki za Veliko nagrado Monaka še drugič osvojil naslov Evropskega avtomobilističnega prvaka, kljub temu da je odpeljal le štiri od petih prvenstvenih dirk. Ob tem je zmagal še na neprvenstveni dirki za Veliko nagrado Masaryka. V sezoni 1937 je z zmago na prvenstveni dirki za Veliko nagrado Švice ter še dvema drugima in enim tretjim mestom na prvenstvenih dirkah dosegel rekordni tretji naslov Evropskega avtomobilističnega prvaka. Ob tem je zmagal še na dirki Coppa Acerbo. Leta 1938 je postavil tudi hitrostni rekord na javnih cestah 432.7 km/h, ki še vedno velja. V sezoni 1939 je dosegel še svojo šesto in zadnjo zmago na dirki za Veliko nagrado Nemčije, s še enim drugim mestom na prvenstvenih dirkah pa je zasedel tretje mesto v prvenstvu. Tudi po drugi svetovni vojni je nastopil na nekaterih dirkah, toda poškodba noge leta 1952 je dokončno končala njegovo kariero.

Umrl je leta 1959 zaradi bolezni v nemškem mestu Kassel. Leta 1998 je bil sprejet v Mednarodno motošportno hišo slavnih. Legendarni in dolgoletni šef Mercedesa Alfred Neubauer, ki ga je spremljal večji del kariere je povedal: »Od vseh velikih dirkačev, ki sem jih poznal - Nuvolari, Rosemeyer, Lang, Moss in Fangio - je bil Caracciola največji.« Do prihoda Michaela Schumacherja je veljal za najboljšega nemškega dirkača vseh časov.

Pomembnejše zmage

Popolni rezultati Evropskega avtomobilističnega prvenstva

Glej tudi

Viri in reference