Stasi

Ministerium für Staatssicherheit
Emblem Stasi.svg
Ščit Ministrstva za državno varnost NDR
Pregled
Ustanovitev 8. februar 1950 (1950-02-08)
Ukinitev 4. oktober 1990 (konec Vzhodne Nemčije)
Sedež Vzhodni Berlin, NDR
Uslužbenci 68.000
Agencijski vodja Wilhelm Zaisser (1950–1953)
Ernst Wollweber (1953–1957)
Erich Mielke (1957–1989)
Wolfgang Schwanitz (1989–1990)

Ministrstvo za državno varnost (nemško Ministerium für Staatssicherheit, MfS), na splošno poznano kot Stasi (okrajšano za nemško Staatssicherheit, to je Državno varnost), je bilo uradna državnovarnostna služba v Nemški demokratični republiki (neuradno Vzhodni Nemčiji), ustanovljena 8. februarja 1950.[1] Opisana je bila kot ena najučinkovitejših in represivnih obveščevalnih agencij na svetu.[2][3][4][5][6][7] Svoj sedež je Stasi imela v Vzhodnem Berlinu, z največjim kompleksom v okrožju Lichtenberg in več manjšimi v ostalih predelih mesta. Njen moto je bil »Schild und Schwert der Partei« (Ščit in meč stranke), vladajoče Socialistične stranke enotnosti Nemčije (Sozialistische Einheitspartei Deutschlands, SED).

Zgodovina

Glavna centrala Stasija, Berlin-Lichtenberg

Stasi je bil osnovan 8. februarja 1950 po vzoru na sovjetska Ministrstvo za državno varnost (rusko Министерство государственной безопасности, MGB) in Ministrstvo za notranje zadeve (rusko Министерство внутренних дел, MVD), naslednikoma predvojnih NKGB in NKVD.

Prvi minister Državne varnosti je postal Wilhelm Zaisser. Po vstaji junija 1953 je moral Zaisser potem, ko je neuspešno poskušal zamenjati generalnega sekretarja SED Walterja Ulbrichta, oditi s položaja, na čelo Ministrstva pa je dal Ulbricht namestiti Ernsta Wollwebra.[8] Slednji je leta 1957 po sporu v SED med Ulbrichtom in Erichom Honeckerjem dal odpoved, nasledil ga je dotedanji namestnik Erich Mielke.

Čeprav je bila Stasiju leta 1957 odobrena načelna neodvisnost delovanja, pa je vse do leta 1990 sovjetska obveščevalna služba KGB, ustanovljena leta 1954, nadaljevala s postavljanjem svojih častnikov za zvezo v vseh osmih glavnih Stasijevih direktoratih, vsak častnik je imel svoj urad znotraj njihovih objektov, prav tako tudi v petnajstih območnih sedežih Ministrstva po vsej Vzhodni Nemčiji.[9] Sodelovanje je bilo tako tesno, da je KGB povabil Stasi k ustanovitvi delujočih baz v Moskvi in Leningradu za nadzor obiskov vzhodnonemških turistov v Sovjetski zvezi.[9] Leta 1978 je Mielke uradno odobril KGB častnikom v Vzhodni Nemčiji enake pravice in moč, kot so jih uživali njegovi častniki v Sovjetski zvezi.[9]

Organizacija

Erich Mielke ob poimenovanju Stražnega polka po ustanovitelju Čeke Feliksu Dzeržinskemu, 15. december 1967.

Ministrstvo za državno varnost je vsebovalo naslednje enote:

  • Glavni obveščevalni direktorat (Hauptverwaltung Aufklärung), osredotočen predvsem na Zahodno Nemčijo in Severnoatlantsko pogodbeno zvezo NATO, vendar je deloval tudi na ozemljih drugih držav, ki niso bile vključene v to organizacijo.
  • Glavna uprava za koordinacijo Ministrstva za državno varnost, usklajevala je svoje delo s sovjetskimi obveščevalnimi agencijami.
  • Glavni oddelek za komunikacijsko varnost in zaščito osebja, zagotavljala je osebno varnost za državno vodstvo, vzdrževala in upravljala je z notranjim varnostnim sistemom za vladno komunikacijo.
  • Uprava za varnost težke industrije in razvoj ter Glavna Uprava za gospodarsko varnost, delovali sta proti sabotažam in vohunjenju.
  • Glavna uprava za boj proti sumljivim osebam, zadolžena je bila za nadzor nad tujci, zlasti zahodnjaki, ki so sicer legalno potovali ali bivali znotraj države. K tujcem se je prištevalo tako turiste kot tudi diplomatsko osebje in uradne goste.
  • Oddelek za analizo odpadkov;
  • Uprava 12, nadzorovala je pošto in telekominikacije.
  • Uprava 2000, odgovorna za zanesljivost osebja v Nemški ljudski armadi NVA;
  • Kazenski sistem; za olajšanje nalog izvrševanja politične varnosti Vzhodne Nemčije je Stasi upravljal s svojim lastnim kazenskim sistemom, ki se je razlikoval od Ministrstva za notranje zadeve. Sistem je upravljal s taborišči za politične nasprotnike.
  • Stražni polk Feliks E. Dzierzynski, oborožena sila na razpolago Ministrstvu, imenovana po ustanovitelju Čeke, boljševiške tajne policije. Člani polka s stažem najmanj tri leta so bili odgovorni za zaščito vladnih in partijskih poslopij ter osebja. Polk je bil sestavljen iz šestih motoriziranih strelskih bataljonov, enega topniškega bataljona in enega bataljona za usposabljanje. Njihova oprema je vsebovala oklopnike za prevoz osebja PSZH-IV, 120 milimetrske minomete, 85 in 100 milimetrske protitankovske topove, protiletalske topove ZU-23 in helikopterje.

Delovanje

Konferenčna soba

V letih od 1950 do 1989 je bilo v Stasiju zaposlenih skupno 274.000 ljudi, v prizadevanju za izkoreninjenje razrednega sovražnika[10][11]. Pred njegovim koncem je bilo v njem polno zaposlenih 91.015 oseb, od tega 2.000 neuradnih sodelavcev, 13.073 vojakov in 2.232 častnikov vzhodnonemške vojske[12], poleg njih pa še 173.081 neuradnih obveščevalcev znotraj države[13] ter 1.533 obveščevalcev v Zahodni Nemčiji[14].

Medtem ko ti izračuni o številu zaposlenih prihajajo iz uradnih evidenc, se, glede na zveznega komisarja, pristojnega za arhive Stasija v Berlinu, zaradi številnih uničenih evidenc, število obveščevalcev približuje 500.000-im[10], po mnenju nekdanjega Stasijevega polkovnika, zaposlenega v protiobveščevalni službi, pa se ob vključitvi občasnih obveščevalcev lahko ta ocena povzpne vse do dveh miljonov[10].

Infiltracija

Častniki Stasija so bili nastavljeni v vseh glavnih industrijskih objektih; obsežnost nadzora je bila večinoma odvisna od vrednosti izdelkov za gospodarstvo[11]; v vsakem stanovanjskem objektu je bil zadolžen en stanovalec, ki je moral poročati lokalnemu predstavniku policije (Volkspolizei, Vopo)[15]. Vohuni so poročali o vsakem sorodniku ali prijatelju, ki je čez noč ostal v drugem stanovanju[15]. V stenah apartmajev in hotelskih sob so bile izvrtane manjše luknje, skozi katere so agentje Stasija s posebnimi kamerami snemali državljane[15]. Šole, univerze in bolnišnice so bile nadvse prepojene z vohuni[15].

Stasi je imel uradno kategorizacijo za vsako vrsto obveščevalca kot tudi uradne smernice, kako izvleči od nekoga informacijo[16]. Vloge obveščevalcev so bile razvrščene od tistih, ki so že bili nekako vključeni v državno varnost (policija, vojska), do disidentskih gibanj in protestantske Cerkve[17] Informacije, zbrane od slednjih dveh skupin, so bile uporabljene za delitev ali diskreditiranje posameznikov[18]. Obveščevalce so naredili za pomembne, glede na materialne ali socialne spodbude, prežete z občutkom dogodivščin, pri tem je bilo po uradnih podatkih zgolj 7,7% obveščevalcev prisiljenih v sodelovanje. Velik delež teh je bilo članov SED-ja, neobičajna ni bila niti zaposlitev na podlagi izsiljevanja[17]. Veliko število obveščevalcev je prihajalo iz vrst sprevodnikov, hišnikov, doktorjev, bolniških sester in učiteljev; Milke je verjel, da so najboljši obveščevalci tisti, katerih delovna mesta so dovoljevala stalni kontakt z javnostjo[19].

Položaj Stasija se je precej povzpel po podpisu Helsinške listine 1975 s strani držav Vzhodnega bloka, katero je tedanji generalni sekretar SED-ja Erich Honecker označil kot grožnjo njegovemu režimu, saj je vsebovala zavezujoče spoštovanje človekovih pravic, vključno s svobodo mišljenja, vesti, vere in prepričanja[20]. V tem letu je število obveščevalcev naraslo na 180.000, pred tem se je gibalo od 20 do 30 tisoč v zgodnjih 50-ih, 100 tisoč je doseglo leta 1968 kot odgovor na Ostpolitik (normalizacijo odnosov med Zahodno Nemčijo in Vzhodno Evropo) in na študentsko-delavske proteste po svetu tega leta[21]. Stasi je deloval tudi kot približek KGB-ju za opravljanje dejavnosti v drugih vzhodnoblokovskih državah kot je bila Poljska, kjer so bili Sovjeti prezirani[22].

Stasi se je infiltriral v skoraj vsak vidik življenja NDR. V sredini 80-ih je mreža obveščevalcev začela rasti v obeh nemških državah; do trenutka, ko je Vzhodna Nemčija padla v letu 1989, je v Stasiju bilo 91.015 zaposlenih, 173.81 obveščevalcev[23]. Stasi je ohranil večji nadzor nad prebivalstvom kot katerakoli druga tajna policijav zgodovini[24]. Imel je enega polno zaposlenega agenta na vsakih 166 prebivalcev Vzhodne Nemčije. Razmerje je naraslo ob vključitvi obveščevalcev, to je na enega obveščevalca je prišlo med 6 in 7 ljudi. Za primer, Gestapo je imel zaposlenega enega policista na 2.000 ljudi. Ta primerjava je vodila lovca na nacistične zločince Simona Wiesenthala k temu, da je oklical Stasi za bolj zatiralsko od Gestapa[25]. Za dodatek so bili Stasijevi agentje med drugim vključeni tudi v vladne in vohunske agencije zahodnonemške države.

V nekaterih primerih je prihajalo tudi do vohunjenja med zakonci. Tak rimer je bila mirovna aktivistka Vera Lengsfeld, katere mož, Knud Wollenberger, je bil obveščevalec Stasija[19].

Ljudje so bili zaprti v zaporih iz različnih razlogov, od tega, da so hoteli zapustiti državo, do tega, da so pripovedovali politične vice. Zapornike so držali izolirane in dezorientiarane, brez informacij o dogodkih v zunanjem svetu[26].

Zersetzung

Zaporniška celica za dve osebi, Dresden

Stasi je izpopolnil tehniko psihološkega nadlegovanja zaznamovanih sovražnikov države, poznano kot Zersetzung, izraz izposojen iz kemije, v pomenu korozije oz. spodkopavanja.

Do 70. let se je Ministrstvo odločilo, da bo prenehalo z očitnim pregonom nasprotnikov režima na način, ki so ga uporabljali do tedaj, to je z aretacijami in krutim mučenjem. Spoznali so, da je psihološko nadlegovanje veliko manj prepoznano kot tako, njegove žrtve in podporniki pa s tem manj verjetno izzvani, da bi pozročali večji odpor. Žrtve se naj ne bi niti zavedale vira svojih problemov ali celo njegove dejanske narave. Zersetzung je bil oblikovan kot proces dajanja žrtev na stranski tir in postopnega izključevanja, saj naj bi s takim nadlegovanjem izgubile voljo do nadaljevanja "neprimernih" dejavnosti.

Taktike v okviru Zersetzunga so na splošno šle za motnje v žrtvinem privatnem ali družinskem življenju. Te so pogosto vključevale vdore v domove, premeščanje pohištva, spreminjanje časovnih alarmov, odstranjevanje slik s sten, nadomeščanje ene vrste čaja z drugo,... Druge dejavnosti so vključevale kampanjo spodkopavanja ugleda, neosnovane obtožbe, provokacijo, psihološko vojno, prisluškovanje, skrivnostne telefonske klice, nepotrebne dobave na dom. Navadno žrtve vsega tega niso povezovale z delovanjem Stasija, ob vsem tem se jim je začelo mešati, prišlo je tudi do duševnih zlomov ali celo samomorov.

Velika prednost takega nadlegovanja je bila v tem, da ga je zaradi njene subtilne narave bilo možno zanikati. To je bilo pomembno tudi zaradi poskusa vzhodnonemških oblasti, da izboljšajo svojo podobo na mednarodnem prizorišču v 70. in 80. letih.

Tehniko Zersetzung so sprejele tudi druge vzhodnoevropske varnostne službe, zlasti ruska FSB[27].

Mednarodne operacije

  • pomoč pri vzpostavitvi tajne policije etiopskega diktatorja Mengistuja Haile Mariama[28][29],
  • pomoč pri usposabljanju ljudi v času Castrovega režima na Kubi. Stasijevi inštruktorji so delali na Kubi, obenem so se kubanski komunisti usposabljali v Vzhodni Nemčiji[30] Vodja Stasija Markus Wolf pri tem opisuje, kako je nastavil kibanski sistem po vzorcuvzhodnonemškega.[31].
  • pomoč Stasijevih strokovnjakov pri gradnji sistema tajne policije v Angoli, Mozambiku in Južnem Jemnu[29],
  • pomoč pri vzpostavitvi tajne policije ugandskega diktatorja Idi Amina[29][32],
  • organiziranje, usposabljanje in indoktrinacija sirskih varnostnih služb[33],
  • pomoč pri izgradnji tajne policije ganskega voditelja Nkrumaha. Ob padcu njegovega režima so v Gani aretirali Stasijeveg častnika Jurgena Rogallo[29][34].
  • pošiljanje spečih agentov na Zahod; na primer Günter Guillaume, postal je eden glavnih pomočnikov zahodnonemškemu socialdemokratskenu kanclerju Willyju Brandtu, poročal je tako o njegovi politiki kot privatnem življenju. Leta 1974 je po odkritju njegovega vohunjenja za Vzhodno Nemčijo sledila afera, s katero je moral Brandt odstopiti s položaja kanclerja. Guillaume je bil obsojen na 13 let, njegova žena pa na osem let zapora, vendar so ju leta 1981 izpustili na prostost v zameno za ujete zahodne vohune.[35].
  • Martin Schlaff - glede na preiskave v nemškem parlamentu, je avstrijski miljonar s Stasijevim kodnim imenom “Landgraf” in registracijsko številko "3886-86" služil denar z dobavo dobrin pod embargom Vzhodni Nemčiji[36].
  • Sokratis Kokkalis - Stasijevi dokumenti namigujejo na to, da je grški poslovnež bil njihov agent, katerega operacije so vsebovale pošiljanje zahodnih skrivnih tehnologij Vzhodni Nemčiji, prav tako podkupovanje grških uradnikov, da so kupovali zastarelo vzhodnonemško telekomunikacijsko opremo[37].
  • sodelovanje s Frakcijo rdeče armade, prvotno skupino Baader-Meinhof, levičarsko teroristično organizacijo, ki je delovala predvsem v Zahodni Nemčiji,
  • odredba o antisemitski kampanji - mazanjem židovskih pokopališč in drugih mest s svastiko in drugimi nacističnimi simboli v Zahodni Nemčiji[38],
  • sodelovanje pri kampanji pri ustvarjanju obsežnega gradiva in propagande proti Izraelu[38],
  • pošiljanje večje vsote denarja neonacističnim skupinam na Zahodu, z namenom diskreditiranja Zahoda[39],
  • umor Benna Ohnesorga, nemškega univerzitetnega študenta, ki so ga izvedli Stasijevi agenti med demonstracijami v Zahodnem Berlinu leta 1967, je vzburkal celotno gibanje levičarskih protestov in nasilja[40][41],
  • operacija INFEKTION (slovensko okužba) - pomoč KGB-ju pri širjenju dezinformacij o Aidsu, bolezni, ki naj bi jo ustvarili v ZDA; Miljoni ljudi po svetu še danes verjamejo v te trditve[42][43].
  • razlitje kemikalij v Sandozu - domnevno naročilo KGB-ja Stasiju, da sabotira kemično tovarno kot odvrnitev pozornosti od Černobliske nesreče, ki se je zgodila šest mesecev preje v Ukrajini[44][45][46].
  • Raziskovalci so našli dokaz o odelku smrti, ki je izvrševal številne atentate po naročilu vzhodnonemške vlade v letih od 1976 do 1987. Poskusi za pregon članov oddelka so propadli[47][48][49].
  • poskus umora Wolfganga Welscha, kritika vzhodnonemškega režima. Sodelavec Stasija Peter Haack; njegovo kodno ime je bilo Alfons; se je spoprijateljil z Welschem in ga zatem oskrboval s hamburgerji, zastrupljenimi s talijem. Trajalo je tedne, predno so zdravniki ugotovili razlog Welsheve nenadne izgube las[50].
  • Dokumenti v arhivih Stasija trdijo, da je KGB ukazal bolgarskim agentom, da umorijo papeža Janeza Pavla II., Stasi je bil pri tem naprošen za zabris sledi[51].
  • Leta 1975 je Stasi prisluškoval pogovoru med vodjema zahodnonemške krščanskodemokratske zveze Helmutom Kohlom in Kurtom Biedenkopfom. Kasneje je ta pogovor pricurljal na časopis Stern kot prepis zapisan s strani ameriške obveščevalne službe. Stern je ob tem trdil, da so jim Američani prisluškovali, pri čemer je zahodnonemška javnost v to zgodbo tudi verjela[52].

Padec Sovjetske zveze

Zaposlovanje novih obveščevalcev je postalo težavnejše proti koncu obstoja Vzhodne Nemčije, po letu 1986 je njihov delež začel upadati. To je imelo pomemben vpliv na Stasijevo zmožnost nadzora prebivalstva, začelo se je obdobje naraščajočih nemirov, prav tako se je razširilo vedenje o aktivnostih Stasija[53]. Stasi je v tem času poskušal preprečiti, da bi nastajajoče gospodarske težave postale politični problem, vendar mu z zatiranjem najhujših problemov, s katerimi se je soočila država, to ni uspelo[11].

Stasijevi častniki so razpavljali o ponovni vzpostavitvi blagovne znamke Vzhodne Nemčije kot demokratični kapitalistični državi Zahoda, katero naj bi jo v praksi prevzeli. Načrt je predvideval 2.587 častnikov s posebno nalogo (Offiziere im besonderen Einsatz), registriran je bil kot tajni dokument 0008-6/86 z dne 17. marca 1986[54][55]. Po Ionu Mihaiu Pacepi, glavnemu častniku varnostnoobveščevalne službe v komunistični Romuniji, so imele tudi varnostno-obveščevalne službe v ostalih komunističnih režimih Vzhodne Evrope podobne načrte[55].

12. marca 1990 je nemški časopis Der Spiegel poročal, da je Stasi dejansko poskušal izvesti načrt 0008-6/86[54] Pacepa je ugotovil, da to, kar se je zgodilo v Rusiji, ko je KGB polkovnik Vladimir Putin prevzel oblast, spominja na ta načrt[55].

7. novembra 1989 je dal vodja Stasija Erich Mielke kot odgovor na hitro spreminjajoče se politično in družbeno stanje v NDR odpoved. 17. novembra je Svet ministrov (Ministerrat der DDR) preimenoval Stasi v Urad za državno varnost (Amt für Nationale Sicherheit – AfNS), ki jo je prevzel generalpolkovnik Wolfgang Schwanitz. 8. decembra je ministrski predsednik NDR Hans Modrow naročil razpustitev AfNS, ki jo je potrdil Svet ministrov 14. decembra 1989.

Kot del te odločitve je Svet prvotno razpravljal o evoluciji AfNS v dve različni organizaciji: novo tiskovno agencijo (Nachrichtendienst der DDR) in Urad za zaščito Ustave NDR (Verfassungsschutz der DDR), vzporedno zahodnonemškemu Zveznemu uradu za zaščito Ustave (Bundesamt für Verfassungsschutz), vendar je bila reakcija javnosti izredno negativna, pod pritiskom "okrogle mize" (Runder Tisch) je vlada opustila ustanovitev Urada in naročila takojšnjo razpustitev za dan 13. januar 1990. Določene funkcije AfNS, ki so se nanašale na izvrševanje zakonov, so bile prenešene na Ministrstvo za notranje zadeve, prav tako je to ministrstvo prevzelo varstvo nad ostalimi objekti AfNS.

Ob preiskovanju javnih skladov s strani nemškega parlamenta, ki so izginili po padcu Berlinskega zidu, je bilo ugotovljeno, da je Vzhodna Nemčija predala velike količine denarja Martinu Schlaffu preko računov v Vaduzu, prestolnici Liectensteina, v zameno za dobrine pod zahodnim embargom. Poleg tega so visoki častniki nekdanjega Stasija nadaljevali svoje kariere na vodilnih mestih Schlaffovih tovarn[36]. Preiskave so zaključile, da je Schlaffov imperij družb imel ključno vlogo pri Stasijevih poskusih zavarovanja finančne prihodnosti njihovih agentov in ohranitve obveščevalnega omrežja živega[36].

Obnovitev dokumentov Stasija

Protestniki pred poslopjem Stasija v Berlinu

V času političnega preobrata, v Nemčiji poznanega pod imenom die Wende, in mirne revolucije jeseni 1989 so urade Stasija preplavili številni protestniki. Do tega trenutka je Stasiju uspelo uničiti po ocenah približno 5% vseh dokumentov[56] sestavljenih po nekaterih izračunih iz ene miljarde listov papirja[57].

Ko je državna politika Vzhodne Nemčije pričela popuščati, je za njo šel tudi Stasi. Začeli so uničevati obsežne datoteke, ki so jih držali pri sebi, tako na roke kot z uporabo drobilnikov. Ko so te dejavnosti postale znane, so pred zgradbami Stasija izbruhnili protesti[58]. Na večer 15. januarja 1990 se je pred vhodom glavne stavbe Stasija v Vzhodnem Berlinu zbrala večja skupina ljudi, da bi ustavila njihovo početje, v njihovih glavah se je pletla misel, da bi morali biti vsi ti dokumenti njim dostopni, uporabljeni za kaznovanje tistih, ki so bili vpleteni v Stasijeve akcije. Število protestnikov je raslo do te mere, da so uspeli prebiti policijski zid in vstopili v kompleks. Pri tem so postali tudi nasilni, uničevali so vrata, okna, pohištvo, portrete Ericha Honeckerja, predsednika države. Med to množico so se znašli tudi uradniki zahodnonemške vlade, prav tako nekdanji neuradni sodelavci Stasija, ki so dokumente hoteli uničiti. Ena od domnev, zakaj Stasijevi varnostniki niso začeli streljati na protestnike, je bil prav strah, da bi zadeli koga od svojih. Kljub nasilju je uspelo določenim ljudem pod krinko uspeti prodreti v dokumentacijsko sobo in pobrati številne dokumente, ki so kasneje igrali ključno vlogo pri lovljenju nekdanjih članov Stasija.

Združitev Nemčij

Berlinski zid, december 1989

Z združitvijo Vzhodne in Zahodne Nemčije 3. oktobra 1990 je bil ustanovljen Urad zveznega komisarja za arhive Stasija[59], s katerim se je začela razprava o tem, ali naj dokumenti ostanejo zaprti ali odprti za javnost.

Tisti, ki so nasprotovali odprtju arhivov, so kot razlog navedli zasebnost. Menili so, da bi informacije v dokumentih vodile k negativnim čustvom do nekdanji članov Stasija in v določenem trenutku povzročile nasilje. Pastor Rainer Eppelmann, ki je po marcu 1990 postal minister za obrambo in razorožitev je menil, da bi novo politično svobodo za nekdanje pripadnike Stasija ogrozila dejanja maščevanja. Ministrski predsednik Lothar de Maizière je šel celo tako daleč, da je predvidel umore. Prav tako so bili proti uporabi dokumentacije za pregon Stasijevih agentov trdeč, da niso bili vsi nekdanji člani kriminalci in ne bi smeli biti kaznovani zgolj zato, ker so bili člani. Bili so tudi taki, ki so verjeli, daj je bil praktično vsak kriv nečesa. Peter Michael Diestel, minister za notranje zadeve, je bil mnenja, da dokumenti ne bi smeli biti uporabljeni za ugotovitev nedolžnosti ali krivde, in trdil, da "obstajata zgolj dve vrsti posameznikov, ki so bili dejansko nedolžni v tem sistemu, to je novorojeni in alkoholiki".

Na drugi strani so trdili, da ima vsak pravico imeti dostop do svojega dokumenta, da morajo biti dokumenti odprti za preiskavo nekdanjih agentov Stasija in njihov pregon, kot tudi to, da ne morejo več delovati v uradih. Odprtje dokumentov bi prav tako pomagalo očistiti govorice, ki so krožile naokrog. Nekateri so verjeli, da bi morali biti tudi politiki, ki so bili vpleteni v delo Stasija, preiskovani.

Usoda dokumentov je bila končno odločena s s sporazumom o združitvi Zvezne republike Nemčije in Nemške demokratične republike. Sporazum je ob še nadaljnem upoštevanju zakonodaje Vzhodne Nemčije dovolil večji dostop in uporabo dokumentov. Vzporedno z odločitvijo, da se arhiv hrani na osrednji lokaciji na Vzhodu, je bilo odločeno tudi o tem, kdo ima lahko vpogled v dokumente, pri čemer dovoljuje vsakemu posamezniku, da vidi svoj dosje. Leta 1992 je bil sledeč preklicu tajnosti po odločitvi nemške vlade arhiv Stasija odprt.

Med leti 1991 in 2011 je dostop do svojih dokumentov zahtevalo približno 2.750.000 posameznikov, pretežno državljanov nekdanje Vzhodne Nemčije[60]. Odločitev je dala ljudem možnost izdelave duplikatov. Še eno pomembno vprašanje je bilo, kako lahko mediji uporabljajo in imajo koristi od tega arhiva. Odločeno je bilo, da medij lahko pridobi dokumentacijo, dokler je le-ta razosebljena, ne glede na posameznika pod 18 leti starosti ali nekdanjega člana Stasija.

Sojenje nekdanjim sodelavcem Stasija

Kljub mnogim izsleditvam nekdanjih obveščevalcev obtožbe proti njim niso mogle biti podane zgolj zaradi članstva v organizaciji. Oseba v preiskavi bi morala biti udeležena v nelegalni dejavnosti, ne samo registrirana kot agent Stasija. Med visoko postavljenimi posamezniki na seznamu Stasija, ki so jih aretirali in jim sodili, sta bila Erich Mielke, minister za državno varnost NDR v letih 1957-1989; oktobra 1993 je bil obsojen na šest let zapora zaradi umora dveh policijskih častnikov v letu 1931, umrl maja 2000 v berlinskem negovalnem domu; in Erich Honecker, predsednik države v letih 1976-1989. Slednji se je zagovarjal zaradi odobritve umorov bežečih na meji med Vzhodno in Zahodno Nemčijo oz. iz Vzhodnega v Zahodni Berlin (Berlinski zid). V času sojenja je šel skozi zdravljenje raka na jetrih. Zaradi bližajoče se smrti mu je bilo dovoljeno oditi v Čile, kjer je maja 1994 tudi umrl.

Viri

  1. Glees, Anthony (1. avgust 1996). Reinventing Germany: German political development since 1945. Berg. str. 213. ISBN 978-1-85973-185-7. Pridobljeno dne 14. januar 2012. 
  2. Chambers, Madeline,No remorse from Stasi as Berlin marks fall of Wall, Reuters, 4. november 2009.
  3. Angela Merkel 'turned down' job from Stasi, The Daily Telegraph, 14. november 2012.
  4. Connolly, Kate,'Puzzlers' reassemble shredded Stasi files, bit by bit, The Los Angeles Times, 1. november 2009.
  5. Calio, Jim, The Stasi Prison Ghosts, The Huffington Post, 18. november 2009.
  6. Rosenberg, Steve, Computers to solve Stasi puzzle, BBC, 25. maj 2007.
  7. New Study Finds More Stasi Spooks, Der Spiegel, 11. marec 2008.
  8. [1] pp. 53–85
  9. 9,0 9,1 9,2 Koehler 2000, str. 74
  10. 10,0 10,1 10,2 Koehler 2000, str. 8–9
  11. 11,0 11,1 11,2 Fulbrook 2005, str. 228
  12. Gieseke 2001, pp. 86–87
  13. Müller-Enbergs 1993, p. 55
  14. Gieseke 2001, p. 58
  15. 15,0 15,1 15,2 15,3 Koehler 2000, str. 9
  16. Fulbrook 2005, str. 241
  17. 17,0 17,1 Fulbrook 2005, str. 242–243
  18. Fulbrook 2005, str. 245
  19. 19,0 19,1 Sebetsyen, Victor (2009). Revolution 1989: The Fall of the Soviet Empire. New York City: Pantheon Books. ISBN 0-375-42532-2. 
  20. Koehler 2000, str. 142
  21. Fulbrook 2005, str. 240
  22. Koehler 2000, str. 76
  23. Gieseke 2001, p. 54
  24. Computers to solve stasi puzzle-BBC, Friday 25 May 2007.
  25. The New York Times http://www.nytimes.com/books/first/k/koehler-stasi.html.  Manjkajoč ali prazen |title= (pomoč)
  26. Dissidents say MfS gave them cancerBBC, Tuesday 25 May 1999.
  27. Harding, Luke (2011). Mafia State. London: Guardian Books. str. 282–8. ISBN (HB) 978-0852-65247-3 Preveri |isbn= vrednost: napačen znak (pomoč). 
  28. A brave woman seeks justice and historical recognition for past wrongs. 27 September 2007. The Economist.
  29. 29,0 29,1 29,2 29,3 THE FOREIGN INTELLIGENCE-GATHERING OF THE MfS’ HAUPTVERWALTUNG AUFKLÄRUNG. Jérôme Mellon. 16 October 2001.
  30. Seduced by secrets: inside the Stasi's spy-tech world. Kristie Macrakis. P. 166–171.
  31. The culture of conflict in modern Cuba. Nicholas A. Robins. P. 45.
  32. Gareth M. Winrow: The foreign policy of the GDR in Africa, p. 141
  33. Rafiq Hariri and the fate of Lebanon (2009). Marwān Iskandar. P. 201.
  34. Stasi: the untold story of the East German secret police (1999). John O. Koehler.
  35. Craig R. Whitney (12 April 1995). "Gunter Guillaume, 68, Is Dead; Spy Caused Willy Brandt's Fall". The New York Times. Pridobljeno dne 20 May 2009. 
  36. 36,0 36,1 36,2 "The Schlaff Saga / Laundered funds & 'business' ties to the Stasi". Haaretz. 7 September 2010. 
  37. Olympiakos soccer chief was 'spy for Stasi'. The Independent. 24 February 2002.
  38. 38,0 38,1 E. Germany Ran Antisemitic Campaign in West in ’60s. Washington Post, 28 February 1993.
  39. Neo-Nazism: a threat to Europe? Jillian Becker, Institute for European Defence & Strategic Studies. P. 16.
  40. The Truth about the Gunshot that Changed Germany. Spiegel Online. 28 May 2009.
  41. The gunshot that hoaxed a generation. The Economist. 28 May 2009.
  42. Koehler, John O. (1999) Stasi: The Untold Story of the East German Secret Police ISBN 0-8133-3409-8.
  43. Operation INFEKTION - Soviet Bloc Intelligence and Its AIDS Disinformation Campaign. Thomas Boghardt. 2009.
  44. KGB ordered Swiss explosion to distract attention from Chernobyl. United Press International. 27 November 2000.
  45. Stasi accused of Swiss disaster. The Irish Times. 23 November 2000.
  46. Sehnsucht Natur: Ökologisierung des Denkens (2009). Johannes Straubinger.
  47. Hall, Thomas (25 September 2003). "Svensk tv-reporter mördades av DDR" (Swedish). Dagens Nyheter. Pridobljeno dne 20 January 2008. 
  48. Svensson, Leif (26 September 2003). "Misstänkt mördare från DDR gripen" (Swedish). Dagens Nyheter/Tidningarnas Telegrambyrå. Pridobljeno dne 20 January 2008. 
  49. "Misstänkte DDR-mördaren släppt" (Swedish). Dagens Nyheter/Tidningarnas Telegrambyrå. 17 December 2003. Pridobljeno dne 20 January 2008. 
  50. Seduced by secrets: inside the Stasi's spy-tech world. Kristie Macrakis. P. 176.
  51. "Stasi Files Implicate KGB in Pope Shooting". Deutche Welle. 
  52. Stasi: shield and sword of the party (2008). John C. Schmeidel. P. 138.
  53. Fulbrook 2005, str. 242
  54. 54,0 54,1 Von OibE durchsetzt. Der Spiegel 12.03 1990
  55. 55,0 55,1 55,2 "Symposium: From Russia With Death" (a partial transcript: part1, part2) on 19 January 2007. The panel contained Oleg Kalugin, Richard Pipes, Vladimir Bukovsky, Jim Woolsey, Lt. Gen. Ion Mihai Pacepa, David Satter, Yuri Yarim-Agaev and Andrei Piontkovsk.
  56. "http://www.wired.com/politics/security/magazine/16-02/ff_stasi
  57. [2]
  58. The Stasi Headquarters Središče Stasija je danes muzej, odprt za javnost.
  59. Functions of the BStU, from the English version of the official BStU website
  60. The Guardian, "Germans piece together millions of lives spied on by Stasi", 13 March 2011

Reference

Zunanje povezave