Zastrupitev z gobami

Zastrupitev z gobami
Amanita phalloides 1.JPG
Zelena mušnica (Amanita phalloides) je vzrok za večino zastrupitev s smrtnim izidom po svetu.
Klasifikacija in zunanji viri
MKB-10T62.0
MKB-9988.1
MeSHD009145

Zastrupitev z gobami ali micetizem se nanaša na škodljive učinke zaradi zaužitja toksičnih snovi v gobah. Toksini v gobah so sekundarni presnovki (metaboliti), ki nastanejo pri določenih biokemijskih reakcijah. Učinki so lahko različni in segajo od prebavnih motenj pri blagih zastrupitvah do smrti pri hujših zastrupitvah. Vzrok za zastrupitev je velikokrat zamenjava strupene gobe z užitno zaradi podobnosti v barvi in splošni morfologiji, kar predstavlja 95 % vseh vzrokov za zastrupitev.[1]

Splošne značilnosti in raznolikost gob

Trosnjak rdeče mušnice, primer prostotrosnice
Trosnjak pomladanskega hrčka, primer zaprtotrosnice

Glive so raznolika in velika skupina organizmov, v katero uvrščamo približno 100.000 vrst,[2] čeprav nekatere novejše domneve predvidevajo celo več kot 5 milijonov vrst.[3] Imajo deloma značilnosti rastlin, kot je celična stena, deloma pa značilnosti živali, saj nimajo kloroplastov in so heterotrofi, kar pomeni, da ne morejo sami proizvajati hranil, pač pa morajo zaužiti kompleksne ogljikove spojine, kot so sladkorji.[4] Glive večinoma rastejo v obliki nitastih struktur, imenovanih hife.[5]

Višje glive (Macromycetes), ki jih imenujemo tudi gobe, tvorijo v svojem življenjskem krogu plodno telo, vidno človeškim očem, ki izrašča iz podzemnega spleta hif oz. podgobja (micelija). Imenujemo ga plodišče ali trosnjak in je del spolne faze v razmnoževanju: na njem se razvijejo razmnoževalni organi, ki proizvajajo trose ali spore, te pa naokoli raznaša povečini veter, včasih tudi žuželke. Iz trosov se v prsti razvije najprej razvije enojedrni splet hif, ki se razrašča in se po nekem času združi z drugim enojedrnim spletom hif drugega spola. Iz tega nastane novo podgobje, ob ugodnih pogojih pa iz njega požene zasnova za novi trosnjak; življenjski krog je tako zaključen.[6] Večina gob spada med gniloživke (saprofite), ki razkrajajo živalske ter rastlinske ostanke in tako dobijo potrebna hranila. Druge zajedajo svoje gostitelje, tretje (predvsem mušnice in gobani) pa prepletejo svoje hife z rastlinskimi koreninami in živijo z njimi v sožitju (simbiozi).[7] Gobe uspevajo v najbolj raznovrstnih okoljih z različnim podnebjem, vendar so za razvoj najugodnejši gozdovi, kjer se trosnjaki pojavljajo predvsem pozno poleti in jeseni.[8]

Višje glive oz. gobe delimo glede na anatomske značilnosti trosnjakov na prostotrosnice (Basidiomycota) in zaprtotrosnice (Ascomycota). Protrosnice imajo značilno dežnikasto obliko trosnjakov z bolj ali manj razvitim betom; tipičen primer je rdeča mušnica. Klobuk se med rastjo močno spreminja: na začetku je polkrožen ali okrogel, po dozoretju pa sploščen, včasih lijakasto udrt. Pri zaprtotrosnicah klobuka in beta najpogosteje ni možno ločiti med seboj: nekatere so podobne zdrizastim čašam, skledicam ali gnezdom, druge pa imajo delno razvit klobuk s satastimi jamicami ali pa je zavite oz. sedlaste oblike; tipičen primer je pomladanski hrček.[9]

Okoliščine zastrupitev

Od več kot 100.000 uradno priznanih vrst gob jih je le približno 100 strupenih, od tega je 15–20 vrst gob potencialno smrtonosnih.[10][11] V Sloveniji raste približno 200 vrst užitnih gob ter 50 vrst strupenih gob.[12] Daleč najpogostejši vzrok zastrupitve je zamenjava strupene gobe z užitno vrsto, saj zanesljivih kriterijev za ločevanje ni. Mnoge gobe so si po splošni obliki in barvi zelo podobne, zato jih lahko neizkušen ljubiteljski gobar zlahka zamenja, včasih pa se zmoti tudi bolj izkušen gobar, če jih nabira na nepoznanem območju (npr. če se je preselil na drugo celino). Strokovnjaki ocenjujejo, da so zamenjave vzrok za več kot 95 % primerov vseh zastrupitev z gobami.[11] Ostali vzroki zastrupitev so redki. Manj kot 5 % zastrupitev lahko pripišemo zlorabam gob, ki povzročajo psihične spremembe, kot so halucinacije in evforija.[11] Zelo redke so samomorilne zastrupitve, kriminalne zastrupitve, ko se strupeno gobo podtakne žrtvi, ter nenamerne zastrupitve z gobami, ki so kupljene preko medmrežja, imajo neznano poreklo ter so nestrokovno nabrane in/ali pripravljene.[13]

Spodnja razpredelnica nazorno prikazuje podobnosti med nekaterimi užitnimi in strupenimi gobami, zaradi česar pogosto pride do zamenjav in s tem do zastrupitev:[14]

Strupena goba Slika strupene gobe Užitna goba Slika užitne gobe Glavne razlike
zelena mušnica (Amanita phalloides) Amanita phalloides 2011 G3.jpg zelenkasta golobica (Russula virescens) Russula virescens BŻ2.JPG pri zeleni mušnici je klobuk ločljiv od beta,
lupina in obroček pa sta na betu
rdeča mušnica (Amanita muscaria) Amanita muscaria 18.jpg knežja mušnica (A. caesarea) Amanita caesarea.jpg rdeča mušnica nima lupine v dnišču,
lističi so beli (pri knežji mušnici so rumeni)
panterjeva mušnica (A. pantherina) Amanita pantherina - Ss181292.jpg orjaški dežnik (Macrolepiota procera) Macrolepiota procera G3.jpg pri panterjevi mušnici je rob klobuka nažlebkan,
obroček je gladek,
pri dnišču je lupina izrazita (pri dežniku lupine ni)
oljkov livkar (Omphalotus olearius) Omphalotus olearius Mallorca.jpg navadna lisička (Cantharellus cibarius) 2007-07-14 Cantharellus cibarius.jpg oljkov livkar uspeva predvsem na lesu in
ima goste ter ozke lističe,
lisička pa uspeva na zemlji in ima široke letvice
vražji goban (Boletus satanas) Park grzybowy w Pilce (boletus satanas).JPG jesenski goban ali jurček (Boletus edulis) Boletus edulis LC0371.jpg klobuk vražjega gobana ni nikoli rjav temveč
sivo- ali zelenosrebrn,
pri jurčku spodnja stran klobuka ali bet nista nikoli rdeča

Epidemiologija

Klasifikacija in patologija

Zastrupitev nastopi po zaužitju zaužitju strupenih gob oz. njihovih toksinov. Vsaka strupena goba vsebuje en ali več toksinov, ki so lahko razvrščeni glede na fiziološke in klinične učinke, tarčni organ in latentno dobo oz. inkubacijski čas, tj. potreben čas za pojav simptomov po zaužitju. Na resnost zastrupitve vplivajo tudi zaužita količina, letni čas, geografsko območje na katerem je gliva zrasla, način priprave in individualni odziv na toksine. Ogroženo starostno skupino predstavljajo otroci in starejši ljudje.[1]

V splošnem lahko razdelimo zastrupitve na tri velike kategorije glede na inkubacijski čas:

  • kratki inkubacijski čas - simptomi se pojavijo v prvih šestih urah po zaužitju, vplivajo pa na prebavila, živčevje ali/in povzročajo alergije
  • dolgi inkubacijski čas - znaki in simptomi se pojavijo v 6-24 urah pop zaužitju, vplivajo pa na jetra, ledvice in /ali povzročajo akromelalgijo oz. eritromelalgijo
  • zapozneli inkubacijski čas - simptomi se pojavijo po več kot 24 urah, vplivajo pa večinoma na ledvice

Zastrupitve z gobami lahko razvrščamo v sindrome na podlagi toksinov, simptomov in klinično sliko. Včasih so sindrome poimenovali po vrsti strupene glive, npr. panterinski sindrom po panterjevi mušnici in faloidni sindrom po zeleni mušnici, vendar je sodobnejše poimenovanje po vrsti toksina, saj različne vrste gliv oz. gob lahko vsebujejo enake toksine. Tako so amatoksini prisotni tudi pri mnogih mušnicah, dežničkih, kučmicah in luskinčkih, ne le v zeleni mušnici. V primeru, da toksini niso dovolj dobro raziskani, pa se sindrome označuje po značilnih zastrupitvenih sindromih, npr. hemolitični sindrom pri navadni podvihanki (Paxillus involutus). Tako ločujemo:[a]

Vrsta sindroma Toksin Vsebujoče glive Znaki in simptomi
amatoksinski sindrom amatoksini zelena mušnica (Amanita phalloides), pomladanska mušnica (A. verna), koničasta mušnica (A. virosa), dežnički (Lepiota), kučmice (Galerina), luskinčki (Pholiotina) bruhanje, diareja, jetrna odpoved, akutna ledvična odpoved
giromitrinski sindrom giromitrin in monometilhidrazin pomladanski hrček (Gyromitra esculenta) slabost, bruhanje, diareja, bolečine v trebuhu, lahko tudi okvara jeter in nevrološki izpadi
ibotenski sindrom ibotenska kislina rdeča mušnica (Amanita muscaria), panterjeva mušnica (A. pantherina) zmedenost, motnje govora, motorike in vida, izčrpanost, psihične spremembe kot so depresija ali evforija ter halucinacije
koprinski sindrom koprin tintnice (Coprinus), najpogosteje prava tintnica (Coprinus atramentarius) prizadetost vegetativnega živčevja (slabost, žeja, znojenje, bruhanje in rdečica), motnje vida, glavobol z občutkom navala vročine v glavi, vrtoglavica, hiperventilacija, težave z dihanjem, povečan srčni utrip (tahikardija)
muskarinski sindrom muskarin razcepljenke (Inocybe) in livke (Clitocybe) povečana mišična napetost, zmanjšan srčni utrip (bradikardija), zožene zenice, znojenje in slinjenje
orelaninski sindrom orelanin koprenke (Cortinarius) utrujenost, žeja, prebavne motnje, bolečine v mišicah in sklepih, akutna ledvična odpoved
psilocibinski sindrom psilocibin in psilocin koničasta gologlavka (Psilocybe semilanceata) podobno kot pri zastrupitvi z LSD-jem: nezavest, krči, hipertermija, glavobol, omotičnost, vrtoglavica, mišična nemoč, nizek krvni tlak, povečan ali zmanjšan srčni utrip (bradi- ali tahikardija)
hemolitični sindrom neznani navadna podvihanka (Paxillus involutus) zastrupitev krvi
gastrointestinalni sindrom neznani rdečelistke (Entoloma), kolobarnice (Tricholoma), kukmaki (Agaricus), gobani (Boletus), golobice (Russula), mlečnice (Lactarius), grive (Ramaria) in podvihanke (Paxillus) prebavne motnje, motnje v krvnem obtoku, znojenje

Drugi vzroki za zastrupitev

Pogosto zastrupitve niso posledica delovanja toksinov, pač pa so lahko vzroki preobilen obrok, neustrezna priprava, zaužitje surovih ali pokvarjenih gob, predhodne bolezni prebavil, sočasno zaužitje z alkoholom (npr. pri pravi tintnici), alergije na sestavine v gobah (mikoproteini). Kolektivno imenujemo tako zastrupitev indigestivni sindrom. Težave se lahko pojavijo že prvo uro ali šele po 24 urah po zaužitju. Zdravljenje je simptomatsko z zagotavljanjem zadostne hidracije in urejenosti elektrolitov.

Na kmetijskih območjih, še posebej na škropljenih sadovnjakih, njivah in vinogradih, so tako užitne kot tudi strupene gobe lahko kontaminirane s herbicidi in insekticidi, na industrijskih območjih in raznih odlagališč smeti pa s težkimi kovinami in radioaktivnimi snovmi, zaradi česar so prav tako nevarne glede na vsebovane strupe. Izogibati se je treba tudi območij blizu zelo prometnih cest.[15]

Veliko gob je tudi bogatih z vlakninami, zaradi česar lahko pride do težje prebave, natančneje dispepsije.

Zdravljenje in preventiva

V odsotnosti točne določitve toksina je treba vsako zaužitje potencialno strupene gobe obravnavati resno in upoštevati možnost smrtne nevarnosti. Po natančni diagnozi je zdravljenje večinoma le podporno. Druge specifične terapije so odvisne od toksina.[16] Velikokrat je potrebna temeljita odstranitev strupa iz prebavil z izpiranjem želodca, dajanjem odvajal in aktivnega oglja, ki veže toksine in s tem prepreči njihovo delovanje. Za nekatere toksine obstajajo protistrupi (antidoti), ki se jih dajejo v hujših primerih zastrupitve, npr. silibinin proti amatoksinom in atropin proti muskarinu.[17]

Pri preventivi je posebno pomembno natančno ločevanje med užitnimi in strupenimi gobami, v primeru nezadostnega znanja pa se je potrebno izogibati sumljivim gobam.

Opombe

  1. Pri vsakem rodu ali večji skupini je mišljeno, da so le nekateri pripadniki strupeni.

Sklici

  1. 1,0 1,1 Toxicity, Mushroom Pridobljeno 03.09.2009
  2. Bielli, 2002, str. 9.
  3. Blackwell M. (2011). "The Fungi: 1, 2, 3 ... 5.1 million species?". American Journal of Botany 98 (3): 426–38. PMID 21613136. doi:10.3732/ajb.1000298. 
  4. Bielli, 2002, str. 9-10.
  5. Ford M. (ur.) (2014). Medical Microbiology, 2. izdaja. Oxford University Press, str. 465. ISBN 9780199655137
  6. Bielli, 2002, str. 8.
  7. Bielli, 2002, str. 13-4.
  8. Bielli, 2002, str. 22.
  9. Bielli, str. 10.
  10. Graeme, 2014.
  11. 11,0 11,1 11,2 Horowitz, Hendrickson; 2013, Mushroom Toxicity: Background.
  12. Kirbiš, Sinkovič; 2009.
  13. Horowitz, Hendrickson; 2013, Mushroom Toxicity: Etiology.
  14. Poler, 1986, str. 48-9.
  15. Poler, 1986, str. 60.
  16. Toxicity, Mushroom: Treatment & Medication Pridobljeno 02.09.2009.
  17. Kirbiš, Sinkovič; 2009.

Viri

Zunanje povezave